Hrup, distorzije in zavajajoča čistost preprostega

Viet Cong

Viet Cong

30. 8. 2015
Ljubljana Gala Hala

V časih, ko vse smrdi po komercializaciji in popolni (raz)prodaji idej in idealov je moč na prste ene, morda pogojno dveh rok našteti tista imena, ki poleg stance, revolta in navideznega nekonformizma v svet glasbe prinašajo svež veter in vznemirjenje, jajca in esenco, če posplošimo. Veliko je eksperimentalcev, ki svojo nevšečnost skrivajo za imeni subverzive, svoje neznanje in nekomercialnost (čeprav bi se vseeno radi prodajali bolje, kot se) pa zavijajo v celofan umetniške svobode, avantgarde in drugega krepa. Veliko teh pri mojih mlinih ugodja ne pride skozi rešeta na police večkratnega poslušanja, temveč jih prekrije prst ali dva debel nanos prahu pozabe. Med tistimi, ki jim to ni uspelo povzročiti, pa čeprav so nekompatibilni s komercialnimi radijskimi valovi, je tudi zasedba iz Kamnika Nikki Louder, ko pa se zraven domorodnih obetavnih nosilcev prave alternativi gnoju najde tudi ime, ki ga poznavalci umeščajo kanadski nosilci praporja neodvisne rock vročine, skupina Viet Cong. Po mnenju mnogih najboljšega alternativnega koncertnega dogodka leta , je bilo potrebno celoto preveriti, zadnja nedelja pred začetkom novega šolskega leta v letu 2015 pa je bila ravno pravšnja za to.

Mesto dogodka – kakopak Metelkova s svojo izvrstno kuliso alternativnosti, v črevesju Gale Hala pa se je predjesenski manifest udarnosti začel brez pretiranega kompliciranja in eksplozivnih najav. Na dan, ko je luč sveta uzrl nov slovenski fanzin HrupZine, ki se proti nelegalnemu downloadu bori s starim oklepanjem papirnatega hardwarea, je okoli devete ure pred dokaj solidno napolnjenim avditorijem na oder stopil trio, ki mu v Sloveniji parira le redko kdo. Trojec, ki ga od leta 2007 dalje tvori ritmična naveza Petra in Luke Cerarja (Peter na basu, Luka za bobni) ter Blaž Sever za mikrofonom in kitari se pod imenom Nikki Louder definirajo kot kaotični noise rock, a z izrazito strastno podstatjo. Tretji celovečerec, plošča Golden Men, je s kakovostno nadgradnjo leta 2011 izdanega ploščka Our World Died Yesterday ter leta 2009 skovanega prvenca Alain, I’m Sorry zakoličil novo pot v sferah na trenutke nevrotičnega, a tako sladkega post punka. Zvočni zid trdne in igrive naravne ritmike debelega basa ter trdnih, nepopustlijivih udarce po opnah se vali v mase prek prvinskih kitarskih rifov na debelih distorzijah in delayih, prek katerih se celota definira z živčnim, a tako ustreznim Blaževim grlenim vokalom. Golden Men uvertura s stopnjujočo ritmiko skladbe Past Is A Trap je neposredna in organska, neprisiljena. Nikki Louder s sproščenim odrskim nastopom združujejo prepotrebno resnost in neujetost v klišeje. Kritika izpraznjene družbe ne prinaša tolažbe in mehkega božanja. Sonični udar je brutalen, a v vsej kaotičnosti tako lepo krojen in navdihnjen, da je videti in slišati, da ni nič prepuščeno naključju ali nedefiniranim jalovim poskusom. Takoj zatem aritmični Barefeet napolni oboke dvorane z novo dimenzijo zvočnega suspenza. Kot da ne bi prihajali s te strani Alp in oceana se Nikki Louder predajo izmenjavi medsebojnih kreativnih sokov. Peter v sedeči poziciji v konstantnem zvočnem dialogu z bratom gradi osnovni skelet, prek katerega Blaž zliva svoje mastne kitarske pastele in grleni oratorij. Nadgradnje se vršijo neprisiljeno in brez kalkulatorja v rokah, pri Mouse Dress / Hey Joe pa vzame Blaž v roke violinski lok ter kot Led Zeppovski Jimmy Page zlorablja kitaro kot debeli čopič za oslikavo tesnobe, norosti in nevrotične frustracij novomilenijskega človeka. Seksi igra hrupa doliva vodo na mlin publike, ki se pod odrom gosti in odrski nastop trojca nagrajuje konstantno s solidnim aplavzom ter prisotnostjo, zato Nikki Louder predstavijo tudi nove adute. Upi za prihodnost slonijo na instrumentaliju Golden Mena, skladba z delovnim naslovom Trout pa se lepo lepi na stari hrupni pejzaž tudi hipsterjem nenaklonjenega komada Hips Like Elvis. Trojec hrupnih adutov leta, ki je pred nami, skladb Trout, Para Cargo in CV, se lepo naveže na preverjene recepture preteklosti z vznemirljivimi kitarskimi rifi, sonično preproščino in več kot efektivno sugestijo prekaljene ritmične sekcije. Nikki Louder po slabih 40 minutah sklenejo parabolo tokratnega nastopa z dobro uigranim tempom skladbe Golden Men. Stampedo strastnosti z visoko ravnjo intenzivnosti in profesionalizma dokazuje, da konkretnih primerkov sofisticiranega noise rocka v Sloveniji dandanes ne primanjkuje, Kamnik pa je visoko na listi krajev s pravo potenco.

Uvod ni bil slab – kvečjemu obratno, zato so bila pričakovanja od benda, ki je nastal na pogorišču neslavno razpadlega benda Women, toliko večja. Januarja izdani istoimenski plošček je bil razlog, da so Viet Cong začeli zavojevanje Evrope in Slovenije. Post-punkovski desant kanadskega četverca se po slabi polurni pavzi začne najprej s preverjanjem glasnosti opreme in s privijanjem potenciometrov za dve ali tri stopnje bližje popolnemu rušenju Gale Hala. Na srečo se kvartet iz Calgaryja bolj kot hrupa in distorzij oklepa kristalno čistih kitarskih zvokov in milozvočij, a so vseeno že prvi takti skladbe Throw It Away jasni pokazatelj, da milosti vseeno ne bo. Bradati Scott Monty Munro z dvanajstrunsko kitaro na levi in Daniel Christiansen na desni strani odra prinašata starikav, a prodoren duet igrivih kitarskih preigravanj, prek katerega se s precej preprostim udrihanjem po oklestenih bobnov loteva Mike Wallace, osrednja figura večera pa je redkolasi bradač, ki v marsičem, a v svojem rokovanju z basom in vokalom sigurno ne, spominja na Neala Fallona iz zasedbe Clutch. Hrupni indie pop evforične garaže je pozitiven, mu pa primanjkuje temnih odtenkov. Stvar okusa, bi bilo potrebno dodati, a precej neposredni udar preproščine brez mišic ne prepriča na prvo žogo vseh, precej indie rockovskih okupatorjev tesno zavojevanega odra Gale pa na to prvo žogo vseeno voljno pade ter se preda nadaljnim urokom. Uncounscous Melody je na podoben zavajoči način asociativen na narative osemdesetih ter novega vala, spomin na zgodnje U2 pa po sugestivnem refrenu odjadra v sebi lastne labirinte post-punka (karkoli že to ime predstavlja) še globlje. Ena najhrupnejših stvari večera je bil nedvomno komad Sillhouettes. Starikava svežina že slišanega in prežvečenega ne pade težko na želodec, precej preprosta in rudimentirana ritmika pa tudi s sinti para globoko v ušesa, s tem da Mike zahteva še več decibelov. Pop na garažnih zapovedih morda ne bi pristojil ljubiteljem novih tehnoloških plehkosti, se pa poda tistim, ki so ljubili in ljubijo The Smiths ter ljubijo tudi kristalni čisti zvok The Clash ter nedistorziranega punka. Skoraj bi prisegel, da so v podzavest prihrumeli Pixies, po Bunker Busterju pa se v igro priključijo tudi disonantno spevni Sonic Youth. Viet Cong bežijo definiranju z vsakim taktom, po prepotenem dronanju s skladbo March Of Progress pa smo deležni hita plošče. Continental Shelf morda nima pravega refrena, so pa Viet Cong svoj čisti pop uspeli zasvinjati z namernim nanašanjem provokativnih plasti, s katerimi se sloji le nalagajo, dojetje benda pa postaja vse težje in zato toliko bolj všečno. Namesto odrskega strip teasa je Ljubljana fasala kopičenje mask in metamorfoz, po kateri je smrt in slovo s skladbo Death domala poziv k tem, da se nemudoma lotimo revizije videnega in slišanega.

Tokratni večer je bil nedvomno eden tistih, ki ne pušča ene same esence v kotičkih ust. Po hrupnem uvodu in katarzi z izvrstnimi Nikki Louder sem bil v začetku nadaljevanja vsaj sam osebno zrevoltiran nad čistostjo, prozaičnostjo kanadskega benda, a se pod kristalnim površjem skriva veliko več kot ujame oko in ujame eno samo poslušanje plošče. Viet Cong so provokacija. Viet Cong so več kot stanca in poza. Nedvomno smo bili tokrat v Ljubljani, na svoji strani majhnega, tako prekleto odtujenega sveta, deležni nečesar pretresljivega in tako unikatno svežega, da možgani to ne morejo sprocesirati na en mah. Mastni »fakof« navidez komercialnega popa je postal debelo krepelce, ki v rokah pravih mojstrov sili k razmišljanju in poglabljanju. Ostra ritmika in čiste forme so samo povrhnjica, pod katero se kuri revolt. Za nasmehom se skrivajo ostri zobje, ki se zažirajo vse globlje v podzavest in male možgane. Tudi zato, poudarjam, smo bili tokrat definitivno deležni več kot le formalnega dogodja, še enega »koncerta leta«, ki to ni. Tudi zato bo ponovni povratek vseh prisotnih ob naslednjem povratku Viet Cong ter tudi domačih Nikki Louder tako nujno zlo. Vse ostalo so balast, sranje in nepotrebne fraze, ki jih tu ni potrebno niti navajati.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: