Lamb Of God – VII: Sturm Und Drang

sturm und drang

Lamb Of God

(Epic / Nuclear Blast Records, 2015)

Težki so časi za garaški ceh glasbenikov, če pa je maksima delovanja že od prvega dne dalje maksimum, je precej verjetno, da je bore malo tistih garačev, ki so sposobni preživeti prehod v drugo decenijo. Pri metalu so tovrstni mejniki še toliko bolj častivredni – še posebej če je bila šminka od nekdaj nepomembna, kar pa je štel, je bil direktni, brezkompromisni diktat popolne kritike sveta, sistema na debeli podlagi krasno zabeljenega šundra. V časih, ko so številni ubirali lažje bližnjice do instantne implatacije v neksus nekritične a vsega site mladine, je ritchmondski kolos na rifih in megatonskem grooveu zasidrane čistokrvne drže z imenom Lamb Of God garal, izcejal krvavi pot ter nadgrajeval raven kakovosti, ne da bi se oziral na ekonomske kazalce in na notranjo rezervo idej ter komforta. Živimo v časih brezkompromisnega klanja in v glasnenem biznisu ni varnega zavetja za nikogar (razen za kolose, ki so si že izgradili status metalskih trustov in prodajajo zgolj in samo svojo franšizno ime nič več pa ne tisti iskreni glasbeni derivat čiste muzikaličnosti). Pričakovanja mašinerije so izjemna, finančne varnosti pa ni nikjer za nikogar, saj se glasbe vse manj kupuje. Na podiju je prostor samo za najodpornejše, najbolje promovirane ter za takšne, ki se ne vdajajo v usodo, Grenki priokus tovrstne realnosti je v dveh decenijah trdega dela okusila tudi zasedba Lamb Of God in bila v teh letih že skoraj obsojena na propad, pozabo, neslavni potop, uničenje, defenestracijo. Pustimo sodno bitko Randyja Blytha po neslavnem češkem nenamernem uboju mladega fana za hip ob strani, saj je sodna kalvarija finančno in psihično domala popolnoma uničila sanje o prihodnosti za bend, ki mu ni bilo nikoli postlano z rožicami. Lamb Of God se ne vdajajo brezupu in ne razglašujejo kapitulacije. Čas je za rekapitulacijo in boj do zadnje kaplje krvi! Čas je za metalski blutt und boden ter za povrnitev dobrega imena!

VII: Sturm Und Drang je glasbeni dokument preživetja ter po letih shizofrenije ter besnega razvodenjevanja izkaz popolnega preporoda. Po padcu krativnega nivoja z albumoma Wrath in Resolution je osmi album (v kolikor v korpus štejete tudi brutalni prvenec Burn The Priest) vrnil visokooktanski lesk zlate dobe plošč As The Palaces Burn ali Ashes Of The Wake ter Sacramenta. Kar se čuti, je iskrena naracija temne izkušnje temnega poglavja Lamb Of God zgodovine. Sturm Und Drang so kolektivni zapiski doživetja praškega aresta v vsej njegovi svinčeni teži. Nič bati – Randy ne zlorablja svojega zaporništva za komercialno bližnjico, si pa vliva z realizmom v ustroj nov elan ter dolgo pogrešano ostrino, nezlagano trpkost. Celotna plošča sledi posebni narativni niti. Uvodni Still Echoes se vrne v nacistične čase zapora Pankrac, kjer se je lučaj proč od Blythove celice v drugi svetovni vojni pod rezilom giljotine končalo marsikatero življenje. Preteklost in sedanjost odzvanjajo v salvah potentnih kitar, čistega, navdihnjenega ritmiziranja ter umazanem besu, neposrednosti Blythovih vokalov. Ni jamranja in svetobolja – le čisti udar sonične katarze, ki čisti pore in poživlja kri. Celih pet minut krasne nadgradnje ter čiščenja z nadaljevanjem melodične skladbe Erase This se nadaljuje z vstopom v Blythovo celico. 512 ne zanika ničesar – Blythe prizna svoje napake, se za to glasbeno pokesa, verzi pa se razumejo zlahka večplastno. »My hands are painted red/ My future is painted black/ I’ve become someone else« izpoveduje posameznikovo neposredno odgovornost, poleg individualne krivde (in Blythovega kesanja) pa se pod enim najspevnejših refrenov zasedbe kriči manifest proti družbi, ki kreira svoje lastne deviantne obrobneže, kriminalce, ljudi ki zavoljo nuje ali brezupa prestopijo onkraj meje konformnega. Verjetno najlepše gostovanje frontmana zasedbe Deftones China Morena v kateremkoli bendu izven svoje sanjave soldateske se zgodi v krasnem odprtju ventilov s skladbo Embers. Lamb Of God temelji na izvrstnih kitarskih nadgradnjah izvrstnega Marka Mortona ter Willieja Adlerja, ko pa v celoti funkcionalno zadiha še ritmični dvojec basista Johna Campbella ter bobnarja Chrisa Adlerja, je dovolj prostora za fino sintezo brutalnega Blythovega grlenega izganjanja satana ter za melanholično piko na i z vedno mehkim Morenom. Kriticizem ne pojenja niti v nadaljevanju. Footsteps izpoveduje ekološki pesimizem, propad sveta, sludgersko baladni Overlord pa dokazuje, da znajo Lamb Of God zazveneti tudi melodično, ko to hočejo. Blythe zazveni kot odzven Metallice iz obdobja albumov Load ali Reload (to, mimogrede, ni vedno kompliment, a za Lamb Of God empirični dokaz, da se v sintagmo rtichmondskega metala zlahka vključuje tudi kaj manj decibelnega, ne da bi okrnili korektnost in konkretnost glasbene daritve). Veliki stampedo na koncu skladbe da vedeti, da do finala postankov ne bo več. Anthropoid je thrasherski blitzkrieg umazanije in grlene spevnosti pripeljal do kratkometražne perfekcije (v kolikor govorimo o lambofgodizmih, potem se osnovni elementi metalskega baleta zasedbe tu polno izkazujejo in dajo čutiti). Engage The Fear Machine se nadgradi s thrasherskim briljantom Delusion Pandemic, ki na kol obračunavanja natakne internet ter vse instant užitkarje v maniri Slayerjev, sklepni finale rednega dela s preproducirano vizijo fatalistično ogolelega sveta s skladbo Torches pa se v deluxe različici nadaljuje z dvema izvrstnima podaljškoma.

Umazani Wine And Piss ter Nightmare Seeker zavrtita kazalce na časomerih blizu ene ure konstantnega stampeda, povišanega krvnega tlaka ter popolnega užitka. Sklep je jasen: bolj artikulirano Lamb Of God niso zveneli že dlje od decenije. VII: Sturm Und Drang dokazuje dejstvo, da kjer je volja, tam je tudi neuničljiva moč. Sla Lamb Of God je neizmerna, hotenju pa se pridružujejo tudi ostalo, kar je več kot pomembno: dobra glasbena kemija, izvrstno tekstopistvo ter karizme, ki se jo ne da priučiti, jo kjerkoli kupiti ali s šminko fejkati. Lamb Of God so kolos izven svoje lige in verjetno eno redkih imen, ki si jih kot ljubitelj Pantere drznem izrekati v istem stavku, jih imeti na istem kvadrantu oltarja čaščenja ter čislanja ne da bi zvenel preveč pretenciozno, narejeno ali izumetničeno. Upanje v svetlo prihodnost imena Lamb Of God po Sturm Und Drang ne more ugasniti, saj je plošča enostavno eden tistih presežkov, ki dajejo letu 2015 posebni status.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: