Brutal Assault 2015, IV. del

Brutal Assault 2015

Brutal Assault 2015

part I
part II
part III

Psycroptic so bili pravi tasmanski vragi, ki so z spajanjem tehničnega death metala in sodobnim gruvom kake Gojire v neparnih ritmih dodobra ogreli občinstvo. Pri enem komadu pa se jim je pri kruljenju pridružil češko govoreči vokalist. Član katerega benda je bil, mi je na žalost ušlo.

Medtem, ko sem čakal na Rosetto, sem kar na zaslonu v Octagonu spremljal nemške brutalce Defeated sanity. Ti so dali čast svoji oznaki brutalnega death metala, saj je bil tempo vseskozi na visokih obratih, blast beat je bil vedno prisoten, pevcev krulež je bil res nizek, kitarista in basist pa so ustvarjali ritmične čarovnije na svojih instrumentih. Tehničnega znanja fantom res ni primanjkovalo, posamezne skladbe pa so bile dovolj raznolike, da ni izpadlo vse kot ena sama nerazločna gmota.

Ameriški Rosetta so bolj tipični predstavnik post metal žanra, kar pomeni enakomerno menjavo trdoriffovskih in ambientalnih delov v skupen tok pesmi. Ambientalni deli so pri njih izstopali z različnimi melodičnimi kitarskimi vložki (celo z kitarskim solom pri eni skladbi), podkrepljeni pa so bili tudi ponekod z čistim petjem.

Outro so predstavniki poljskega avantgardnega black metala. Nizko uglašene mastne kitare z razgibanim ritmi in disonantnimi melodijami so nakazale, da smo imeli pred sabo predstavnike lovecraftijanskega metala. S priklicom Starodavnih so nam ponudili košček temne apokalipse na razbeljenem soncu malega odra. Torej nekakšna Death spell Omega light verzija, ker nihče seveda ne pride blizu ajatolam apokalipse.

Po dremanju v press sobi sem se zopet odpravil do malega odra, kjer naj bi nastopil kultni luksemburških neofolk Rome. Pričakoval sem tipičnega-belca-z akustično kitaro, dobili pa smo polnovreden kitarski bend. Prva asociacija na kitarske linije so bili kultni Joy division, se posebej zaradi barve glasu pevca. Temačne, umirjene melodije so nas zazibale v trans potovanja po odlični poeziji mrakobnih občutij kot posledica nesmiselnega vojskovanja.

Za odtenek bolj veseli islandki Solstafir so nas preusmerili v bolj filmične vode, saj je njihova avtorska poetika tako bogata zvočnih podob kot je filmična narava njihove domovine. Od elegičnih linij, preko razgibanih melanholičnih prebliskov pa vse do svetlih soničnih izbruhov. Glasba, v kateri se hitro izgubiš in prepevaš refrene, pa čeprav pojma nimaš, o čem sploh poješ.

Le na brutalcu lahko taki umirjenosti sledi vse prej kot umirjen death metal. Grški Dead congregation so nam predstavili razgiban death metal s pestrim tempom in počasnejšimi, morbid angelovskimi riffi, ki so meni najbolj ostali v spominu. Nasploh je bila opazna atmosferičnost skladb, ki ni ravno tipična za ta žanr. Krona le-te je bil zaključek zadnje skladbe, kjer je med feedbackom in počasnim ubiranjem strun donelo ortodoksno cerkveno petje.

Danijeve zvezde sem preskočil in se odpravil na četrti, tako imenovani orientalski oder. Tam me je pričakala debela modrina odrskih luči in na tleh posedajoča publika, ki je deloma že napol meditirala. Na odru je trojica ruskih Phurpa v tibetanskih pokrivalih (ekstravagantna krščanska verska pokrivala nimajo za burek) že dobro uro poustvarjala mantre s posebno tehniko tibetanskega grlenega petja. Slednja tehnika proizvaja nekakšen naravni drone, zaradi katerega so ječale membrane na mikrofonih in ojačevalcih. Med srkanjem vina sem izgubil smisel za čas, zato so me šele zveni tibetanskih pihal zbudili iz transa in nakazali konec njihovega nastopa.

Po tej tranzični izkušnji je bil čas za prvake melodičnega death metala, švedske At the gates. Ti nikoli niso skomercializirali svojega zvoka, kot so nekateri drugi predstavniki tega žanra, ampak so vseskozi ohranili svoj vidik glasbe. Nasploh so najboljši predstavniki svojega žanra, saj ne pretiravajo z melodičnimi okraski, hrbtenico pa predstavljajo solidni death/trashovski riffi. Njihov nastop je pokazal, da so se vedno pripravljeni prežat pred vrati pekla.

Po Phurpi so na orientalskem odru nastopili poljski Cult of fire. V omejen prostor se je nagnetlo toliko ljudi, da bi potrebovali profesionalne japonske stiskače ljudi. Ogromno sveč na odru in mikrofonsko stojalo v obliki prekrižanih kos je dalo slutiti, da imamo opravka z precej teatralno obliko black metala. Glede teatralnosti bend ni razočaral, je pa zato bila glasba sama dokaj povprečen black metal. Zaradi zdaj že kronične utrujenosti sem se raje usedel pred glavna odra in v napol prisebnem stanju poslušal gruva polni starošolski death metal poljskih Vader.

Šele brnenje počasnih riffov angleških Esoteric me je povrnilo v prisebno stanje in skupaj z preostalo publiko smo zaplavali v počasen, medativen tok glasbe. Tri kitare so zapolnile celotno zvočno sliko, od melodičnih okraskov pa do odličnih, občutka polnih solaž. Dolge skladbe so pod počasnim kruležom prihajale druga v drugo kot ena sama močna vibracija. Izjema je bila zadnja skladba, ki je iz dooma pospešila vse do death metala, samo da se je potem razcefrali v kakofonijo počasnih akordov in kitarskega piskanja.

Za poslovilni koncert festivala pa so po zamenjavi na malem odru bili na vrsti avstralski Ne obliscivaris. Ti so predstavniki sodobnega progresivnega metala in so v svojo pisano godbo vpletali elemente progresivnega metala, death metala, jazza in razigrane električne violine. Pestrost je bila tudi v vokalih, saj nas je glavni, visokorasli vokalist navdusil z odličnim kruležom, medtem, ko je v mirnejših delih in refrenih prišel do izraza čisti vokal violinista. Razgibane pesmi so bile polne ritmičnih obratov in tehničnih vragolij. Bend je bil vidno navdušen nad odzivom številčne publike, tako, da se je na koncu koncerta violonist iz čistega veselja vrgel v publiko.

Razen res peklenske vročine (zaradi katere so se nekateri celo kopali v močno organsko onesnaženi reki) je bila to spet se ena odlična edicija festivala. Kot vedno je bilo na voljo bogata izbita hrane in bendov, sploh mali oder je bil letos odličen. Orientalski oder bi znal tudi biti lepa popestritev že tako zelo pestrega programa. Svašta majka rodi pravijo in tega je bilo na festivalu malo morje, od Jezusa (tudi v seksi verziji), preko klovnov, že osivelega dedka ki čupa, okej miga z glavo na brutalni death pa vse do junaka, ki je na petek svetek hodil naokoli po zgočem soncu z usnjeno jakno skoraj do tal.

Na koncu lahko rečem le: Brutal assualt, we shall return!

Tit Slatinšek

Povezani članki:

Značke: