Brutal Assault 2015, III. del

Brutal Assault 2015

Brutal Assault 2015

5. – 8. avgust 2015
Jaromer, Češka

part II
part III

Tretji dan je vročina in pomanjkanja spanca že zaceli kazati zobe, zato je malce trpela moja udeležba pred odrom.

Indijski Demonic ressurection so nam ponudili razgiban death/black v relativno dolgih tekočih skladbah, le klaviaturne dele bi zlahka nadomestile čiste kitarske linije.

Pred nastopom starost Pro-pain se je pred odrom nabrala precejšna množica ljudi, željnih gruva. Vsa ta leta obstoja bend ni niti enkrat podlegel pritiskom in tudi novejše izdaje se šibijo pod dobrimi riffi. Njihov metalizirani hardcore ne pozna predaha in z debelo doza gruva kar kliče k skupinskemu poplesavanju in moshanju.

“Veste kaj je norost? Da ni pravilen odgovor. Ne prav tako ni pravilen odgovor.”. Če kaj povzame francoske odbiteže Sebkha-chott, je to zgornja izjava. Njihovo mešanico morbidnega karabeja, jazza, (black) metala in se česa, zalitega z konjsko dozo avantgarde, je res težko opisat, to enostavno moraš doživeti sam. Od kostumov, ki so obsegali SM klovna, terorista in starodavnih pustnih mask, do nenavadnih instrumentov kot sta bila v različno smer usmerjena združena bas kitara in ukulele (na navoju, tako da je glede na potrebe basist to čudo samo zavrtel naokoli). Da o vsakršnem pomanjkanju tipičnih struktur skladb sploh ne govorimo. Seveda se je ta čudaški cirkus smel končati le s skupinskim umorom, če ni slo drugače pa z lastnoročnim razbijanjem glave ob tla odra.

Za Winterfylleth je v programski knjižici pisalo le, da igrajo black metal. Prihod kvinteta brez obveznih corpse paintov je nakazal, da to ne bo tipični predstavnik zvrsti.. Kasnejše poizvedovanje na spletu je pokazalo, da se Angleže uvršča v folk/pagan podzvrst. Na srečo to niso fruličarski kmetavzarji, ampak učeni poustvarjevalci ljudskega izročila, v tem primeru anglo – saksonskega. To se je odražalo tudi v njihovi glasbi, polni ambientalnih, melodičnih in sanjavih trenutkov, katere je pokrivala debela koprena melanholičnosti. Nasploh bi jih lahko opisali kot mešanico skandinavskih melodičnih, ambientalnih odvodov black metala in melanholičnega angleškega folka. Fines polna glasba, ki sem jo večino časa spremljal z zaprtimi očmi udobno zleknjen v svoj prenosni stol.

Mehiško narkofilsko Brujeria sem ujel le za nekaj skladb a dovolj, da sem ujel bistvo hardcorsko navdahnjenega grinda. Za popestritev se jim je na odru pridružila Brujera (čarovnica) v podobi luštne mehiške mladenke, ki je med skladbami divje opletala z svojo grivo ali pa spodbujala publiko in z tablicami narekovala odgovor publike med posameznimi refreni.

Med čakanjem na naslednji bend sem, prisoten a ne priseben, v stolu zleknjen napol poslušal nastop irskih Primordial. Precej počasen folk metal je prosto prehajal v gotske vode in je bil ravno pravšnja glasba za dremanje.

Tega pa je bilo vsekakor konec, ko so prišli na vrsto norci The dillinger escape plan, ki so legendarni po norem nastopu. Tudi tokrat nas niso razočarali, saj stanje na mesto očitno za njih pomeni gotovo smrt. Ob takem divjanju je oder hitro postal premajhen, zato so prišli prav tudi ojačevalci, odrska postavitev, publika itn. Ob vsem tem divjanju pa sama izvedba ni trpela, saj so z lahkoto odigrali tudi najbolj tehnične glasbene preskoke. Z leti se je njihova epileptična malce umirila a le toliko, da zdaj refreni malce bolj izstopajo od samih norih rifov. Ti so skakali iz umirjenih jazzovskih delov v nekontrolirano hardcore/metal/jazzovko norenje, kjer je bila edina stalnica stalno spreminjanje ritma. Čisti vokali niso bili najbolje odpeti in tudi zvok je malce pešal, a publika je dobila svojo dozo norosti.

Botri grinda Napalm death so nam postregli s pestro setlisto, od najnovejših skladb, pa vse do venčka »tapravih« iz legendarnega albuma Scum. Izvedba je bila vrhunska, Barneyev značilen lajež pa je še vedno ohranjal ostrino. Svojemu slovesu primerno je tudi posodobil svoje nagovore publiki (migranti vs Eu, umori bangladeških blogerjev). Vse v vsemu dober koncert, ki mu ni kaj veliko dodati. Razen tega, da smo doživeli odrski umor skupine. Po posebej ostri priredbi Nazi punks, fuck off! je tonski mojster začel svoj šov. Najprej je izklopil celotni bend razen bobnarja. Barney je šele po nekaj minutah sugeriranja publike spoznal, da se iz odra ne sliši nič. Potem je mojster zvok popravil toliko, da so se slišali bobni in Barney. Samo bobni in občasen lajež so seveda izpadli zelo slabo, zato je publika začela že konkretno žvižgat. Zadnji dve skladbi pa smo slišali bobne, zvok kitar se je zaznal nekje globoko v miksu, medtem ko je vokal prihajal in odhajal. Katastrofa, na žalost ne prvič v zgodovini tega festivala.

Po nenadni odpovedi nosilcev večera Killing joke so iz malega odra vskočili švedski Candlemass. Predstavniki epic dooma so priložnost vzeli z odprtimi rokami in ponudili same odlične skladbe iz njihove dolge kariere. Odličen vokal je bil podkrepljen z še bolj odličnimi riffi, ki so kar nekajkrat pospešili tempo skladb. Dober koncert,ki pa sem ga predčasno končal zaradi naslednjega koncerta na malem odru.

Na njem so programsko luknjo zapolnili islandski Svartitauđi. Dobra odločitev za tiste, ki smo njihov prvi nastop zamudili zaradi Sun 0)). Zamuditi njih bi bila res škoda, ker so nam pripravili odličen nastop. Če se Soltafir ozirajo bolj na gejzire in neokrnjeno naravo, so se ti usmerili bolj v neukročeno in apokaliptično naravo vulkanov. Blast beati in rezek krulež so ustvarili pravo zvočno apokalipso, ki se je gibala med transično ameriško vejo black metala in trdim vidikom post metala. Vidiki slednjega so se najbolj kazali med počasnejšimi, umirjenimi deli, ki pa so bili bolj grajenje napetosti in pričakovanja, kot pa tipični ambientalni deli.

Eden bolj težko pričakovanih stvari na brutalcu so bili finski Skepticism, ki jih zelo poredko srečaš na evropskih odrih, nastop v Sloveniji pa bi mejil že na znanstveno fantastiko. Bend je počasi stopil na oder, nazadnje pa še pevec. Vsi so bili oblečeni v svečane obleke kot dokaz da bomo priča nečemu svečanemu. Prav beseda svečano najbolj opiše njihov pogled na funeral doom, saj bi njihova glasba ob nekaj pomislekih bolj spadala na Cankarjev oder, kot pa metelkovo. Za to zvrst kar razgibane kitarske linije so skupaj z cerkvenimi orglami dajale odlično atmosfersko podlago pevcu. Ta nas je skozi globok krulež vodil po svojevrstni svečani maši zadušnici in pričakovanja publike več kot zadostil.

Za konec pa so prišli še industrijski očaki Godflesh. Na računalniku posneti mehanski bobni so dajali ritem žagajoči kitari in basu, ki sta z repeticijo odličnih rifov mlela slušne kanale publike. Vsemu temu je poveljeval rezek nizek krulež, ki je s pomočjo morbidnih vizualij razkroja sodobne družbe in odličnim lučem ustvaril totalno apokalipso, za katero so ostale le razvaline utrujene, a zadovoljene publike.

Tit Slatinšek

 

Povezani članki:

Značke: