The Roots – … And then you shoot your cousin

The Roots - ... And then you shoot your cousin

2014, Def Jam / Universal Music Slovenia

Hip-hoperska skupina The Roots je eden izmed tistih glasbenih paketov, ki že dobrih 20 let prepriča na vseh nivojih. Besedila so artikulirana, dotikajo se političnega, družbenega in intimnega. Vseh tem, pa naj gre za življenjske zgodbe, aktualne dogodke ali poklone domačemu mestu, se loteva na svoj način. Vrednote spoštovanja, resnice in strpnosti tvorijo okno, skozi katerega opisuje in presoja svet okoli sebe. Skupinino naravno stanje je refleksija, tako družbena kot intimna, in močan zgodovinski spomin. V njem se stikata dve liniji: glasbena in družbeno-politična. Marvin Gaye sreča Martina Lutherja Kinga. Deluje aktivistično, a brez militantnosti Public Enemyja. Ravna povezovalno in širi določeno duhovno noto, ki je dandanes še kako primanjkuje. Poleg lirične ravni in uglajenih spremljav, ki črpajo iz soula, jazza in funka, ima skupina še eno prednost: (relativno) nepredvidljivost. Relativno zato, ker skupina seveda ostaja v okvirih hip-hopa, a je pri vsakem novem albumu vedno znova vprašanje, kako daleč se bo pri tem početju nagnila skozi okno.

… And then you shoot your cousin je v vseh pogledih čudaški album, verjetno najbolj nenavadna stvaritev v skupinini diskografiji. Je konceptualno postavljen izdelek, ki tematizira nasilje v hip-hop glasbi in ameriški družbi. Skupina temo obravnava preko različnih likov, ki jih, poleg skupininega Black Thoughta, kanalizirata še reperja Dice Raw in Greg Porn. Konceptualna zaokroženost spominja na prejšnji album Undun, a ga novi, vsaj kar se ambicioznoti tiče, prekaša.

Album odpre Nina Simone. Njen žametni glas, ki v sebi skriva globoka brezna in nevarne čeri, uglasi poslušalca na neizprosen svet, kjer se je dobro zanesti le nase in na svoje zmožnosti. Skušnjave so na vsakem vogalu, želja po hitrem zaslužku pa se hitro konča s prestopom na temačno stran. Album sledi določeni niti, najprej predstavi okolje in njegove razmere (Never in When the People Cheer), sledi nastop hudiča, ki predstavi bližnjico do hedonizma in brezskrbnega življenja (The Devil). S skladbo The Coming, ki z ubranega poteka pade v klavirski nered, se album prelomi in na vrsto prideta najbolj temačna komada (The Dark in The Unraveling). Premikata se s pogrebnim tempom in tukaj tudi slišimo nekaj najbolj črnogledih vrstic o smislu in bivanju. Album se konča optimistično in bodrilno. Nebo se odpre in skozi gost pesimizem zareže prepoznavna skupinina pozitivnost.

Tako nekako. Ali pa tudi ne, kajti rdeča nit albuma je manj očitna kot npr. pri Undunu. Novi album je razdrobljen kot postmodernistični roman. Več resničnosti sobiva, težko je spoznati resnico in v najboljšem primeru dobimo le kratke izseke iz dinamičnega pojava imenovanega življenje. Zaradi tega je težje dostopen in manj privlačen od nekaterih najbolj priljubljenih skupininih stvaritev (npr. Things fall apart).

Očitno je, da je imela skupina na novem albumu velike ambicije, a izvedba šepa. Težko je spregledati nekaj zares abotnih in nepotrebnih refrenov. Reperji so lačni in suvereni v posredovanju sporočil, a besedila marsikdaj klišejska in uporabljene metafore povprečne. Piko na i pa predstavlja neverjetno osladen zaključek. Tista o varuhu, ki ga vsakdo potrebuje in ljubezni, ki je okoli nas krepko prestopi mejo med duhovnostjo in kičem. Album je dolg pičlih 33 minut, kar je premalo za obravnavanje tako široke teme. Skupina je vse podredila konceptu, tudi poslušalca. Zaman iščemo velike pop trenutke, kakršne najdemo na prejšnjih albumih. Koncept, torej okvir delovanja ne predstavlja nobene dodatne vrednosti, kvečjemu moti ustvarjalni libido in ga na silo vkaluplja. Če ga odmislimo, nam ostane prgišče povprečnih komadov in teme, ki jih je skupina obravnavala že na svojih prejšnjih albumih. Premalo.

Matjaž Gerenčer

 

Povezani članki: