Punk Rock Holiday 1.4

NOFX

Slovenija, Tolmin
5. – 9. 8. 2014

Po resnici povedano, sem se odpravila na Punk Rock Holiday 1.4 v Tolmin z idejo, da bo le-ta moj zadnji. Večino nastopajočih bendov sem že videla (vsaj enkrat), poleg tega »pank kampiranje« (kaj to pomeni, si verjetno živo predstavlja vsak, ki je kdaj obiskal PRH) verjetno ni najboljša ideja za prehlajenega in kronično nenaspanega človeka. Ampak, moj moto je bil: »če se bom naspala, bo vse v redu«. Torej, kako naj strnem 5 dni Punk Rock Holiday-ja v smiselno kratko in jedrnato celoto? No, pa poskusimo …

Torek. Včerajšnji pre-party ni bil dobra ideja, rabim kavo. Voda, ja, prosim. Končno se spravim do glavnega odra – Counterpunch, Night birds in Gnarwolves – waw, prijetno presenečenje. Bane – po dolgem času spet v Sloveniji in verjetno tudi zadnjič, pri Swan Song se mi skoraj zasolzijo oči … zberi se, alo. Implants – kul fotri, kul koncert, čeprav so bili boljši (in boljše vzdušje) prejšnji večer na plaži (spet jih lahko vidite jih 19. avgusta na Trnfestu). Authority Zero – še eno nepričakovano odkritje. Zaključijo z Rattlin’ Bog, svaka čast pevcu. Čas za še eno kavo, Toasters v ozadju. Sledijo jim Lagwagon, množica se kar naenkrat potroji, super vzdušje, sami hiti in pesem za Tonyja Slyja … spet se mi solzijo oči. Zadnji pridejo na oder NOFX, standardna kombinacija hitov in heca deluje, festival je menda skoraj razprodan, vzdušje je neverjetno … na oder spleza obiskovalec, kot mnogi pred tem in steče do benda, klaviaturist ga zruši na tla, množica ponori, bend neha igrati, na oder leti vse mogoče. Fat Mike reši situacijo, klaviaturista pošlje z odra, se opraviči in NOFX odigrajo do konca, čez predpisan čas. Crisis overted, bravo. Za after na plaži igrajo Red Five Point Star in Authority Zero s svojim akustičnim setom. Spet Rattlin’ Bog, waw. Spanje, saj res.

Sreda. Počivamo na plaži, v ozadju glasba z odra na plaži. Srečamo znance iz Belgije, Avstrije in Nemčije. Končno občutek, da smo na počitnicah. Mmm … Monster. Old Firm Casuals odpadejo, ker si je bobnar zlomil roko. August Burns Red – ni moj omiljeni stil, grem pofirbcat. Presenetljivo dobri, presenetljivo dobro vzdušje. Pevec pove, da so tudi oni feni NOFX, »kdo bi prišel odpet Linoleum?« Na odru gruča fenov s skupnimi močmi odpoje. Kul, boljše volje. Adolescents – že vnaprej povedo, da so nadomestni bend in temu primerno mlačno in rutinsko odigrajo set. Brez Amebe in podobnih hitov, slabe volje. Eh. The Real Mckenzies – stari znanci, znani komadi, »Drink some more«. H2O, go! Super odigrano, super vzdušje, kot vedno, ne glede na to kje jih slišim. Pri What Happened se jim pridruži Lou Koller (Sick Of It All), ljudje na odru, spet skoraj solzica? Zadnji igrajo Sick Of It All, spet super vzdušje, profesionalno, fotri znajo, ni kaj. Konec je že? Eh. Ne še.

Četrtek. Četrtek je že? Na plaži, počivamo, glasba v ozadju, srečamo sosede iz kampa, Nemce in Italijane. Gremo na koncert? Gremo. Baterija v fotoaparatu je prazna, med čakanjem zamudim par koncertov. Na srečo nisem zamudila SNFU, dolgo pričakovan koncert. Mr. Chi Pig na odru v bleščicah, z blond dolgimi lasmi, počne in govori vse mogoče … izrazi na obrazih varnostnikov so neprecenljivi. Moraš biti tam, da verjameš in razumeš. Sedeč na odru, s krhkim glasom reče: »vrnili ste mi vero v pank« in da se po koncertu vidimo pri šanku. In res je bil tam. Legenda. Sledijo jim Raised Fist, nenavadna izbira za dan, ko je headliner ska bend, pa vseeno kul. Žal je bilo občinstvo utrujeno ali pa samo nereaktivno. Ženski del publike je bil v transu zaradi pevca, ostali pa so najbrž čakali Reel Big Fish. Spet, ska ni moj omiljeni žanr, pa vseeno, kul izpeljano in zabavno – tako na odru kot pod njim. Na plaži spet ska in Everything Goes DJji. Avstralci, Angleži, Belgijci, kot da smo stari znanci. Danes grem prej spat, jutri bo še dolg dan.

Petek. Spet predolgo spala, eh. Kava in na plažo. Na glavnem odru ujamem Local Resident Failure, prvič na turneji izven Avstralije, kul odkritje. Pri Tempelton Pek spet zmanjka baterije. Vrnem se pravočasno za Leftöver Crack. Solidno odigrano, ampak brez energije. Sturgeon, kaj je to? Na odru jim sledijo A Wilhelm Scream, stari znanci PRH-ja in nasplošno v Sloveniji. Waw, super. Zdaj vem zakaj sem jih že večkrat slišala. Več energije kot pri vseh predhodnih bendih skupaj, na odru in pod njim. Za njimi pa, spet stari znanci, Ignite. Zoli in fantje znajo. Še tisto, kar mi je ostalo glasu, je takrat šlo. Pa ne samo meni. Pred Live For Better Days Zoli pripelje na oder fanta, ki je v otroštvu zbolel za meningitisom, kot zgled, »nikoli ne obupaj«. Množica skupaj odpoje komad. Eh, solzica, spet. Po koncertu so na plaži karaoke. Isti komadi kot lani, ampak isto, dobro vzdušje. Po karaokah še zadnji koncert festivala, Rebuke in (za nekatere) žur do jutra, dobesedno. Jaz sem se držala svojega mota.

Kot je lahko razvidno iz besedila, ta PRH verjetno ne bo moj zadnji. Vzdušje je to, kar šteje, kolegi in znanci iz Evrope in Slovenije na istem mestu, to je to, kar je prednost festivala. Pa naj se v ozadju vrti ska, pankrock, hardcore ali karkoli drugega. Spanje gor ali dol. Iskreno upam, da tega vzdušja z leti ne uničijo. Aja, s sosedi iz kampa smo pa že zmenjeni za naslednje leto. Isti prostor, PRH 1.5.

Zarja Šinkovec


Povezani članki: