MetalDays 2014 part II.

MetalDays

Tolmin / Sotočje
19. – 25. 7. 2014

Metaldays 2014 part I.

V sredo, na tretji dan festivala, se je število šotorov še pomnožilo, saj so v Tolmin priromali tudi tisti, ki so se festival odločili obiskati za tri dni. Prav tako je sreda obljubljala nastop Volbeat, ki so ob boku z Megadeth bili predstavljeni kot največje ime letošnjega »kampa«.

Tudi tega dne je main stage otvoril domač band. Tokrat so to bili heavy metalci Space Unicorn On Fire, ki pa so mi, malodane, povzročili sladkorno, zato sem na imaginarnem poniju roza barve odjezdil do drugega odra, kjer so bili kmalu na vrsti Cordura. Gre za progresivni projekt domačega kitarista Tima Drakslerja, ki je, obkrožen s kvalitetnimi glasbeniki, predstavil polurni set kompleksnih kompozicij iz še vedno svežega prvenca. Naslednji band, ki je v kopici raznovrstnih imen pritegnil moje zanimanje, so bili italijanski depresivni black metalci Forgotten Tomb. Skupina je s počasnim tempom, melanholičnimi kitarskimi melodijami in trpečim vokalom prisotno poslušalstvo popeljala popotovanje skozi somrak lastne zavesti. Zelo priporočljiva zadeva za ljubitelje tovrstnega žanra. Enega boljših koncertov tega večera so na glavnem odru zakuhali finski Amorphis. Predstavili so set, ki je zajemal dobršen del kompozicij iz lansko leto izdanega albuma Circle, sprehodili pa so se tudi skozi zgodnejša obdobja in z zanimivo kombinacijo growla in čistih vokalov, trdih, a hkrati melodičnih rifov, vse skupaj pa je oplemenitil še dober zvok, razgreli publiko za nastop headlinerjev večera, posebnežev, Volbeat. Na žalost pa so Volbeat odšli z odra že po štirih zaigranih pesmih, saj je (kot je bilo kasneje razloženo) vokalist ostal brez glasu. Organizatorji so se tako, z velikodušno gesto, odločili enodnevnim obiskovalcem tega dne omogočiti vstop še v četrtek, ko je v »Tmin« prišel Megadave. A tretji dan še ni bil do konca izkoriščen. Kot zadnji so na drugem odru namreč povzročili potres legendarni death/thrash metalci Possesed. Šus prvinskega metala direkt v žilo in vokalist, ki kljub temu da je na vozičku nori po odru in odlično izpelje vlogo frontmana.

Ker smo večji del četrtkovega dneva izkoristili za obisk mesta; tamkajšnje picerije, trgovine, pa tudi kakšnega lokala. In ker se spodobi spiti še kakšno pivo v kampu, na sporedu pa ni bilo kakšne posebno zanimive skupine, vse do nastopa nemških Kadavar, ki delujejo, kot da bi skozi časovno luknjo pripotovali iz nekega drugega obdobja, obdobja izpred štiridesetih let, ko so na glasbeni sceni kraljevale skupine, ki jih danes uvrščamo v klasični rock. Kljub že preverjenemu receptu so delovali sveže in popestrili že tako široko paleto glabenih podzvrsti, ki se kopičijo znotraj okvirov metal glasbe. Naslednji, ki sem jih preveril, so bili domači heavy metalci Metalsteel. Skupina, ki je s petimi izdanimi studijskimi albumi in celo z live albumom, že stari znanec na domači sceni, počasi a sigurno pa si utira tudi pot na tuje odre, je pred napolnjenim prizoriščem predstavila svojo različico heavy metala in požela dober odziv. Dodeljen jim je bil tudi spodoben timing, kar so si definitivno zaslužili. Kmalu za tem so se na glavnem odru zgodili Moonsorrow. Finski predstavniki zvrsti, imenovane pagan metal, ki mi jih je sicer že nekajkrat uspelo ujeti v živo, a je bil tokrat nastop daleč najboljši. Uspelo jim je ustvariti neverjetno vzdušje, publika je povzemala spevne melodije, manjkalo pa ni niti crowd surferjev. Odigrali so dober izbor pesmi, zanemarili niso niti odličnega prvega albuma. Pred glavnim bendom festivala, Megadeth, je sledil le še zanimiv ameriški duet, Inquisition. Člana igrata black metal, ki na albumih izpade precej zanimivo, sploh glede na dejstvo, da gre za samo dva člana. Megadeth so udarili kot pač udarijo Megadeth. Do potankosti izpiljen nastop, ki je inštrumentalno in vizualno precej na nivoju, celoten koncert so namreč spremljale zanimive projekcije na kar treh ekranih, a kaj ko Dave, ki vsaj za moj okus nikoli ni bil ravno vokalist, ne more odpeti niti tega, kar je odpel nekoč. In to je lahko zelo moteče. Izbor pesmi je bil sicer dober in dostopen tudi ne tako zagretim fanom. Po Megadeth so na drugem odru sledili še Riot.

Zadnji dan sem se, že rahlo utrujen od celotedenskega rajanja, na hitro ustavil na Soen, bandu, ki še najbolj spominja na Tool, in se takoj odpravil proti malemu odru, kjer so že zaključevali domači Condemnatio Cristi, ki so, sicer z nekaj tehničnini težavami, nagajala jim je namreč matrica, kot zadnji domačini, spodobno sklenili niz slovenskih bandov, letos predstavljenih v Tolminu. Naslednji viden band, ki sem ga sam tudi najbolj pričakoval, so bili angleški death-doom prvaki, My Dying Bride. To je bil eden izmed zgolj treh nastopov Britancev v letošnjem letu, saj trenutno delajo na albumu, napovedanem za 2015. Set, ki so ga zaigrali je zajemal predvsem starejše obdobje skupine. Posledično se je vokalist Aaron, ob zanj značilni rabi čistih vokalov, posluževal tudi precej death metalskih growlov. Odličen enourni nastop je hitro minil, sledili pa so Heaven Shall Burn, band, težko pričakovan predvsem med ljubitelji modernejših death metal zvokov s corovskim pridihom. Uspelo jim je napolniti prizoriše pred glavnim odrom in, med drugim, izvesti tudi circle pit okoli mešalne mize. Mene sicer niso prepričali, a glede na videno, so jim je uspelo prepričati marsikaterega obiskovalca. Podobno je uspelo tudi headlinerju petkovega večera, švedskemu fenomenu, znanemu kot Sabaton. Band, ki polni dvorane in je trenutno eden izmed donosnejših produktov težkokovinske glasbene industrije, si na odru postavi tank, iznad katerega po svojem inštrumentu tolče bobnar, medtem ko vokalist ob zvokih nekakšnega hibrida heavy metala, (predvsem mlajšo) publiko pripravlja do poskakovanja in norenja.

Letošnji Metaldays me ponovno ni razočaral, saj dobra organizacija v kombinaciji s kvalitetnimi bandi, dobrim zvokom in vsem kar pride v paketu, obiskovalcu vzpodbudi željo po vnovični vrnitvi v mestece ob Soči, ki vsako poletje sredi neokrnjene narave gosti enega najlepših metal festivalov na svetu.

Tekst: Rok Kodba
Foto: Barbara Kunst

Povezani članki: