Kolumnist Dano Ličen: Rekreacija sodobne umetnosti

Dano Ličen (foto: Jure Žagar)

Pred približno dvema letoma sem kot gostitelj prisostvoval na zabavi, ki se je zaključila znotraj ozkega kroga oseb. V krogu so se vrteli ljubezen, dober viski, pogovor, ki vljudno bode s svojo politično naravo, in nekako sem se znašel na železnem drogu za dvigovanje trupa.

Komaj sem zmogel nekaj bednih zgibov in počutil sem se osramočen. V mislih sem imel sostanovalčev pogled  – oseba, o kateri govorim, je bila grajena kot robot; s popolno športno postavo, ki išče način povedi, da me ne bi zabodel premočno, ko pa sem se ozrl proti gostom – pri čemer je izredno pomembno dejstvo, da so bili vsi gostje šolani glasbeniki ali glasbeniki v šolanju  – sem z njihove strani prejel občudovanje, kar me je zmedlo. Še bolj me je zmedlo, da se je ena izmed punc mehko približala mojim ramenom in mi v šepetu povedala, da sem v krasni formi.

Namesto, da bi storil kar veleva moški instinkt, sem začel razmišljati. Razočarana gostja ali ne, ostali udeleženci zabave so bili še vedno navdušeni in njihovo čustvo mi je pridobilo dovolj samospoštovanja in njemu vzajemnega osebnega prostora, da sem lahko ostal pri omizju, in do zaključka zabave spregovoril ničesar, pa me ni nihče vprašal, ali sem dobro.

Po glavi sta se mi motali dve dejstvi. Kot DNK. Dve različni osebi sta bili dovolj prijazni, da sta tekom svoje poti vame vnesli nekaj znanja, ki se kot vedno pojavi tam, kjer ga najmanj pričakuješ. Sproščeno vzdušje + jutranje ure + vzgibi + samospoštovanje = iskanje znanja. Najverjetneje še najmanj bizarna formula, ki jo lahko našteje vsakdo izmed vas.

Prvi, moški, dolgoletni sodelavec, odličen glasbenik, je ob sončnem zahodu skupaj z mohitom v desni roki name prenesel delček svoje ameriške izkušnje, slike, ki je daleč presegala turnejo, ki ga je zanesla na prekoatlantski kontinent, in ki je bila posledica njegovega induktivnega sklepanja. Govoril je o glasbenikih, sodobnih glasbenikih mlajših od prelomnice štiridesetega leta, ki obiskujejo fitnes. To počno redno. V samem dejanju ni nikakršne eksotike, je zatrjeval, gre za pravilo. To počnejo skoraj vsi. Tako zdržijo naporni tempo življenskega stila, ki je drugače polen zahrbtnih pasti, ki uničujejo tkivo iz katerega smo sestavljeni.

Če pomislim bolje, sem takšno sliko videl tudi sam, samo da je nisem nikoli opazil. Pustil sem ji, da je spolzela mimo mene, pri sebi sem ohranil samo glasbo, ko pa sem to isto glasbo poskušal poustvariti, je v meni manjkal ključen delček moči, ki dopolnjuje čustvo, zaradi česar ti nekdo lahko reče, da si čisti zamorec, kar je v svetu glasbe največja pohvala, ki jo lahko dobiš, čeprav ob vsem skupaj še vedno skušaš ohraniti korenine, in se po igriščih malega nogometa  – kjer prevladujejo podobno grajena telesa  – z jazzom pod pazduho sprehajaš kot z baguetto po Pariških avenijah.

Drugi, moški, najstarejši prijatelj, ki ga imam, živi na Nizozemskem, in se trudi z osvajanjem Angležinj. Pred svojim odhodom mi je rekel: »Spoznal sem načelo, s čimer se morda ne boš strinjal. Nekje sem prebral nekaj zanimivega, in sicer, od sedaj naprej bom svoje telo tretiral kot podjetje. Pri tem imam tri opcije: konstantno lahko testiram vedno nekaj novega in tako obtičim na mestu; v nedogled lahko ponavljam en in isti konstrukt, in na koncu bankrotiram; lahko pa odločitev in dejanje gledam kot investicijo v prihodnost.«

Jasno je, da misel ni ravno gral globlje modrosti, še posebno če se trudiš biti v zdaj in ne misliti na prihodnost, vsekakor pa ima naravo ženske, ki te opraska in potem tista rana skeli za vedno. Ta misel ima takšno nesramno naravo, ker je podobna vremensko občutljivim ljudem, ki čutijo bližajočo se nevihto.

V prijetnem ozračju poznopoletne zabave me je najbolj od vsega motilo dejstvo, da sta ti dve misli, vsaka s svojo vijačnico, obe prihajali iz tujine. Če ne bi naredil za občudovanje potrebnega števila zgibov, bi gostje morda kaj hitro opazili, kako potne kapljice so se mi nabrale nad obrvmi, ko je vsak moj poskus vsaj bežne preslikave in s tem vzpostavitve nekakšne kontrolne skupine na domačih tleh bedno propadel. In ironično, vedno znova mi je ostal le izhod nogometnih igrišč in variacije vzklikov ”Brate ti si naš!”, ki pa se ga iz principa subjektivnega raziskovalca nisem hotel oprijeti, predvsem zaradi strahu, da bi ob tej izbiri na koncu ostal še bolj nebogljeno gol nasproti paradoksu, ki sem ga do sedaj poskušal prikazati.

Na koncu/začetku dne, sem se moral užaloščeno sprijazniti z naslednjo ugotovitvijo, ki od znanstvene ugotovitve odstopa predvem po odsotnosti kognitivnega zaključka, ki bi jo lahko podprl:

– na splošno lahko rečem, da so kulturni ustvarjalci vseh vrsti, ki jih poznam, v izredno slabi telesni in psihični kondiciji.

Možne hipoteze:

Morda je razlog, da je alternativna kultura še vedno nekoliko subvencionirana s strani države, kar vsaj nekoliko lajša spopadanje s krutimi načeli trga; morda je razlog, da dejansko smo balkansko naravnani, morda je razlog, da modern healthy lifestlye še ni vstopil na naše ozemlje  – še vedno ostajamo znotraj zidov umetnosti – ; morda je razlog, da ne poznamo stresa in naporov, ki jih poznajo v državah, iz katerih sta ti dve vijačnici prišli in, posledično, ne tako uspešnih podjetij in za njih značilnega delovnega okolja; morda je razlog, da si v Sloveniji lahko kaj hitro uspešen in prepoznaven in nam je to dovolj; morda je razlog, da obe vijačnici izhajata iz družb, kjer videz igra izjemno pomembno vlogo, še posebej če si na udaru mnogih oči in občudojočih ust.

Povezani članki:

Značke: