Kolumnist Dano Ličen: Jeza sodobne umetnosti

Dano Ličen / foto: Jure Žagar

Čeprav sem z umetnostjo prijateljeval celo življenje, sem iskanje začel šele kasneje, ko proces skorajda ni bil več podobno temu, ampak begu pred neugodno kramo, ki se je z leti nakopičila blizu srca. Ni mi bil problem vreči se v objem in upati, da me bodo pripadniki razreda dobro držali in me na koncu potisnili na površje, ker sem navkljub vsem izkušnjam v sebi še vedno verjel v mit: umetniki in z njimi povezani ljudje so veliko bolj odprti in kot takšni lahko življenje obarvajo v mavrico, ki osvobaja.

Mit je resničen, vendar moraš za pravljico v resnici biti ravno toliko nezvedavo tiho kot povsod drugje. Človeška narava je povsod ista, takšne besede pa uporabljam prav zaradi tega, ker bi se rad izognil aluzijam na študije slovenskega karakterja. Odrasle duše srečaš samo, če si to zaslužiš, tega pa takrat še nisem vedel.

Iskreno lahko povem, da sem se nekaj let nazaj motil v veliko stvareh. Tudi o svetu umetnosti in njeni maski sproščenosti, ki botruje večji konzumaciji drog kot na ostalih prizoriščih. Če gremo v podrobnosti, gre predvsem za vrste drog, ki se znotraj takšnega kroga ljudi uporabljajo, s seboj noseč psihofizične učinke neprimerno manjših psihopatskih razsežnosti, kot v zvrsteh instantnega, ki nosijo mastne zaslužke, in se po svoji naravi veliko bolj bližajo panogam, v katerih je odvisnost od moči in denarja gonilna sila napredka.

Tezni odstavek bi se glasil: vsako živo in neživo bitje si želi biti ljubljeno, to pa vključuje željo po biti slišan. Ljudi, ki jim za to ni mar, sem slišal tako malo, da bi ob izzivu – naštej jih na prste ene roke – v zrak pomolil samo enega.

Želja lahko seže daleč onkraj realna psihopatske motnje; zmožna je spati in soobstajati z iskrenostjo ustvarjanja, še posebej strašljivo pa je, da se ne pusti motiti niti veselju, ki se ob tem sprošča.

Izhajajoč iz rigidnosti pravnih študij sem se ob stiku s profesionalnim glasbenim odrom znašel v velikem šoku. Svet, ki sem ga pustil za sabo, je ob paradoksu sodobne umetnosti, ki se ljubi s poslovnostjo, kar naenkrat postal preprost, iskren, igriv in nezavajujoč. Tam je moč argumenta udejanjena kot absolut vladavine uma, ki vlada močno in trdo, in srečno, in je kot tak neizvan. Mi pa govorimo o čustvih.

V življenju sem imel čast spoznati veliko skupino izjemnih glasbenikov, igralcev, slikarjev in pisateljev, ki niso slišani toliko, kot bi si lahko zaslužili.

Tudi če ne povejo, razmišljajo tako. Ko se pogledajo v ogledalo, so si težko všeč. Hrbtenico jim hoče vleči k tlom, ker je težko sprejeti, da pega stoji na pravem mestu, da je pač vse tako, kot mora biti, in da so prizori uspešnih in bogatih genijev na svojih železnih piedestalih – izvzetih iz panoge instant kulture, ki sem jo omenil prej – nič drugega kot obremenitev, ki zavira ustvarjalnost, kar pa je za umetnost še posebej žalostno.

Točka odločitve, ki izgovori, da si se pripravljen odpraviti v svet umetnosti, od posameznika zahteva izredno veliko srčno odločitev (pri tem nočem žaliti poklicev, kjer je preživljanje in nadaljevanje kariere navidez mehansko delo).

Med glasbeniki je zato prisotne veliko jeze. Razmišlja se v stilu mečkanja, grizenja, zaničevanja poslušalstva, še večkrat pa so besede obrnjene zoper manjtalentirane posameznike, ki zapolnjujejo pašnik, na katerem bi se lahko izbranci preživljali. Kako bi se lahko umetniki ločili od teh bazenov dnk-ja, da bi ljudje lahko kvaliteto spoznali na prvi pogled? Na tem mestu mi pred oči skače odlična kolumna Anje Cimerman z naslovom Leni Riefenstahl: Čedna kot svastika, kjer se nahaja citat: »Dokler bodo Židje filmski kritiki, ne bom uspešna. A le počakajte, ko bo Hitler vzel vajeti v svoje roke, bo vse drugače.« Ne jemljite tega preveč resno, rad bi samo nekoliko začinil ironijo.

Se to vidi navzven?

Ne.

Vendar.

Težave umetnikov grizejo še štirikrat močneje, ko si enkrat v njihovem manevrskem prostoru. Zato je glasba, ne glede na nivo udejstvovanja, v sodobnem svetu lahko hudo nevarna preizkušnja. Umetnost pozablja, da je nagrada za delo nesmrtnost in se kot takšna hoče ločiti od vznesenosti ustvarjanja in nase prilepiti nalepko edina prava kvaliteta. Spet ironično: maske spokojne sproščenost v misel nosijo vse kaj drugega od nedogmatične narave umetnosti, ki pa se v želji po lastnem obstoju lahko hitro preveč obrne proti trgu in si tako raztrga drobovje. Potem od umetnikov ostane le vojska.

Povezani članki: