Brutal Assault 2014 part II.

Brutal Assault 2014

Brutal Assault 2014 part I.

Tudi petek – drugi uradni dan letošnje edicije Brutal Assaulta, smo večji del preživeli v mestu, kjer smo ob ekstremno poceni surovinah, tušu in krajšemu ležanju v bližnjem parku pričakali uro prvega, osebnemu okusu, zanimivega koncerta. Nekaj minut po četrti uri so namreč oder zavzeli italijanski posebneži Fleshgod Apocalypse. Skupina odlično kombinira death metal s simfonično glasbo in opernim vokalom. Pristno vzdušje pričarajo tudi oprave članov, ki so, popolnoma bledi, oblečeni v frake z metuljčki, vokalistka pa nosi nekakšno beneško masko. Klaviaturist ima na odru nič drugega kot čisto pravi klavir in celotna podoba skupine je prefinjeno dodelana. Edino kar je zmotilo je bila sončna svetloba. Zahajajoče sonce je namreč tekom celotnega koncerta sijalo publiki naravnost v oči, kar je nekako okrnilo sicer odličen nastop Italijanov. Naslednjih nekaj uric je bilo izkoriščenih za sprehod po precej obširnem področju festivala. Ob že omenjeni raznovrstni ponudbi hrane, pijače in mercha, se je bilo na festivalu mogoče zamotiti tudi z ogledom filma, v za to namenjeni dvorani. A so bili na žalost filmi predvajani le s češkimi podnapisi, kar je večini tujejezičnega obiskovalstva onemogočalo ogled.

Sosednja dvorana je bila namenjena predstavitvi kitar in ojačevalcev znamke, ki mi je ušla iz spomina, saj sem si prostor le na hitro ogledal. Kitare je bilo, po prvem vtisu sodeč, možno tudi preizkusiti in kupiti, dogajanje pa so popestrile kitarske klinike, meni neznanih izvajalcev. Naslednje, kar sem res na hitro pogledal, so bili death metal veterani, Six Feet Under, ki pa me kljub legendarnemu statusu niso pretirano navdušili, zato sem se kmalu odpravil do tretjega odra, kjer so nekaj minut kasneje začeli nemški post metalci, The Ocean. Tretji oder, ki je bil prejšnjih nekaj let lociran v eni izmed dvoran in je zaradi omejene kapacitete in slabše akustike bil nekoliko zapostavljen, se je tokrat nahajal pod ogromnim cirkuškim šotorom, ki se je raztezal na področju, ki je bilo vse do letošnjega leta med časom festivala zaprto.  The Ocean so se mi vtisnili v spomin predvsem po lanskoletnem odličnem nastopu na Metelkovi. Tokratni nastop je sicer bil nekoliko slabši, a je skupina kljub temu dala vse od sebe. Vokalist je ponovno treniral plezalne sposobnosti, splezal na precej visoke zvočnike ter skočil na ljudi, nagnetene pod njim. Nastop je hitro minil, ždenje pod cirkuškim šotorom, ki ni bil ravno najbolje prezračen in je bilo pod njim posledično vsaj deset stopinj več, pa je terjalo »hidracijski« davek v obliki mrzlega piva.

Ker čas ob pivu hitro mineva, je bil kmalu čas za nosilni band petkovega večera, švedske vikinge, Amon Amarth. Skupina, ki je pred leti doživela precejšnji uspeh in je na krilih le-tega s svojim koncertiranjem pri nas in v okolici, milo rečeno, pretiravala, saj so, poleg tega, da so bili skoraj stalni gostje na največjem slovenskem festivalu, v vmesnem obdobju, prakticirali tudi samostojne nastope, ki so sicer bili zmeraj precej obiskani, a so zaradi pretiravanja in monotonosti poskrbeli, da jim je marsikdo obrnil hrbet. Tako jih tudi sam že nekaj let nisem spremljal in moram priznati, da so me tokrat res pozitivno presenetili. Imeli so dober zvok in odigrali kot se spodobi. Izbor pesmi bi sicer lahko bil boljši; verjetno je marsikdo pogrešal Death In Fire, ki je, kot posamezna pesem, verjetno najbolj zaslužna za uspeh skupine pred leti, osebno pa sem pogrešal tudi odlično Fate Of Norns. Poudarek je bil tako na novejših kompozicijah, a smo vendarle bili deležni vsaj največjega hita Pursuit Of Vikings. Zanimiva je bila tudi scenografija. Na odru sta se namreč med nastopom Amon Amarth bohotili dve veliki zmajevi glavi, ki sta skozi nosnice bruhali dim, člani skupine pa so se med koncertom na njiju tudi izmenično povzpeli. Za njimi sem na kratko preveril norveške posebneže Shining, ki so delovali precej zanimivo, a sem se kljub temu odpravil na pivo. Tega dne sem si v celoti ogledal le še Poljake, Mgla, ki so svoj repertoar dobro odigrali, čeprav sem med njihovim nastopom zaradi utrujenosti skoraj zaspal.

Zadnji dan letošnjega Brutal Assaulta sem začel s finskimi black metal zajebanti, Impaled Nazarene, ki so na žalost igrali v največji vročini. Letošnja edicija festivala je namreč prvič, odkar obiskujem BA, minila brez kaplje dežja in posledično tudi brez blata, a je bilo zato toliko bolj vroče. Sploh, če si, preden je sonce zašlo, vztrajal pred odrom. Impaled Nazarene so predstavili kar nekaj starejših pesmi iz svoje dokaj obširne diskografije, vokalist pa skoraj ni mogel prehvaliti odličnega češkega piva. Za njimi sem na kratko vrgel oko na irske folk metal veterane, Cruachan, ki pa me, prav tako kot na albumih, tudi v živo niso navdušili. Kmalu je bil čas za vnovičen obisk tretjega odra, kjer je bil na vrsti, zame osebno, najbolj pričakovani band letošnjega festivala, In Mourning. Gre za skupino, ki prihaja iz Švedske in preigrava nekakšen melodični death metal, pomešan z elementi post metala. Čeprav so odličen, tretji album, The Weight Of Oceans, izdali že leta 2012, jih v tem delu Evrope do sedaj še ni bilo mogoče zaslediti. V bistvu je bil to njihov prvi in edini nastop kjerkoli, po letu 2012. In ravno to je ena največjih odlik tega češkega festivala. Vsako leto namreč pripeljejo kakšno ime, ki ga je praktično nemogoče zaslediti v živo in s tem povzročajo dvigovanje kocin in otroško veselje tudi pri ne več tako rosno mladih težkokovinarjih. Švedi so koncert začeli brez kompromisov. Že uvodna pesem, A Vow To Conquer The Ocean, je namreč bila eden glavnih adutov skupine in je povzročila nekakšno personalno evforijo. Morda jim nekoliko zamerim, da niso tega odigrali šele kasneje, saj bi bil zvok, ki se po navadi popravi med samim koncertom, proti koncu boljši . Čeprav je bil poudarek na zadnjem albumu, je njihov set vključeval tudi po eno kompozicijo iz prvih dveh izdaj. Koncert, ki je ob zvokih kar treh kitar (pre)hitro minil so sklenili z uvodno pesmijo zadnje izdaje, naslovljeno Colossus.

V poplavi različnih skupin, sem kasneje preveril še Down, ki nastopajo pod vodstvom enega največjih veljakov današnje metal scene Philipa Anselma, ki ga, če ne drugega, poznamo kot vokalista legendarne Pantere. Phil je deloval vse prej kot trezno, kar me je še dodatno zabavalo in čeprav nisem ravno največji poznavalec skupine, sem v nastopu užival. Na odru se jim je proti koncu pridružilo tudi nekaj glasbenikov iz drugih nastopajočih skupin, med njimi tudi Satyricon bobnar, Frost, ki je s svojo matično skupino na vzporednem odru nastopil nekaj minut kasneje. Satyricon so koncert začeli z Now, Diabolical, kjer se jim je za kratek čas na odru pridružil tudi prej opevani Anselmo, ki očitno še ni imel zadosti nastopanja. Nadaljevali so v podobnem slogu in predstavili večino hitov, ki so se skozi leta nakopičili med mnogoterimi izdajami skupine.

Naslednje nastopajoče, Converge, sem izpustil, in se okrepčan odpravil šele na koncert angleških doom metal prvakov, My Dying Bride, ki so sicer nastopili že na letošnjem MetalDays festivalu, a, ker gre za eno izmed skupin, ki so mi bolj pri srcu, me niti to niti pozna ura, nista odvrnila od ogleda celotnega koncerta, ki pa je bil na žalost popolnoma enak kot v Tolminu, zato ga podrobneje na tem mestu ne bom opisoval. Lahko rečem le, da je šlo večinoma za pesmi iz starejšega obdobja skupine in da so nastopili brez (zdaj že nekdanjega) kitarista Hamisha, ki ga je, podobno kot v Tolminu, nadomeščal njihov tehnik. Z novim albumom, ki bo izdan prihodnje leto, se bo, po napovedi vokalista Aarona, My Dying Bride ponovno pridružil originalni kitarist Calvin, ki je skupino zapustil leta 1999.

S tem nastopom se je letošnji Brutal Assault zame tudi končal. Po še kakšnem pivu, spancu in zadnjem obisku mestne picerije, smo se naslednjega dne, z dobrimi vtisi, odpravili na dolgo vožnjo proti domu.

Rok Kodba

Povezani članki: