Rock Batuje 2014

Uriah Heep

Batuje
25. 7. 2014

Večer energije, ki pa ni vsebovala niti trohice čustev ali čutnosti.

Prvi so na oder stopili Pelhan – projekt Pelhan. Tehnično izpiljeni glasbeniki, dober nastop, a premalo njih v izvedbi. Razen prvega singla V neznano, ki je bil odigran tako, da je vsak, ki glasbo dojema malenkost globlje, le-to vsaj malo občutil, so bili vsi ostali deli repertoarja samo to. Del repertoarja.

Uriah Heep, zvezde večera, na kar nas je večkrat opozoril DJ Riki, ki je skrbel, da med odrskimi menjavami ni bilo tišine, so na oder stopili tako kot nekoč. Direktno, z jajci. Žal pa so obenem iskrenost, čutnost in tisto nekaj več, kar jih je v najboljših letih ločevalo od ostalih, pustili ali pozabili nekje drugje.

Skupino bi lahko razdelil na dva dela. Na edinega še originalnega člana, kitarista in hipija, kot se je sam poimenoval med koncertom na eni strani in na plačance – preostali, izolirani, del, ki se bolj ukvarja s samopodobo in samopromocijo na odru kot pa z glasbo, ki jo izvajajo. Glasbo, za katero bi jim moralo biti v čast, da so del nje in da jo lahko oživljajo in ohranjajo kot zapuščino tistih, originalnih, pred njimi.

Bobnar, žival na svojem inštrumentu, kot sem večkrat slišal med obiskovalci koncerta, je sicer nenormalno hiter, eksploziven in napadalen, a kaj, ko vse to bolj uničuje in pači, kot pa navdušuje … Prehodi v glasbi so preveč zapolnjeni, preveč agresivni, preveč  … Preveč vse. Verjamem, da je za večino takšna predstava fascinantna, zame žal ne. V želji, da pokaže vse, kar zna, ne dopušča drugim, da bi se vključili v predstavo in ne dopušča glasbi, da bi zaživela. Manj je več. Včasih lahko samo en udarec po prehodnem bobnu in zvok, ki ob tem nastane, pričara tisto, kar poslušalca popelje v občutke, ko gredo kocine pokonci. Včasih pavza, tišina, pričara dramatičnost in mistiko, ter včasih činela potrebuje svoj čas, da zapoje … Da zazveni. Včasih . Tokrat (žal) ne … Basist, ki se ga celoten večer, vse od prvih intervjujev v zaodrju, sploh ne opazi, se tako tudi na odru skrije v hrupu, ki prihaja izza bobnov. Mirna duša, ki pa je nemara glasbeno najboljši del projekta Uriah Heep. Pevec sicer vokalno dobro izvede vsak verz pesmi, a ostane pri tem. Pri izvedbi. Naučeni, točno določeni, pričakovani … Interpretacije ni. Morda se prikaže v novejših pesmih, ki z Uriah Heep nimajo več povezave. Ne stilsko in ne izpovedno. A le za sekundo …  Skoraj isti hip te spet povozi gmota hrupa. Pardon, gmota »popolne izvedbe«. Klaviaturist stežka dohaja ritme ter prehode in praviloma, brez izjeme, prehitro odigrane pesmi. Ambient in melodična ozadja pesmi, kjer so včasih kraljevale klaviature, intro in outro deli kultnih skladb, so slab spomin na čas, ko je ravno to Uriah Heep uvrščalo v vrh hard rock in začetnih heavy metal ritmov 70-ih. Mogoče pa v vsej poplavi glasbenega uničenja samo ne pridejo do izraza. Mogoče.

Na eni strani torej originalni član, ki, kot dirigent časa, ki ga ni več, z vsakim gibom nakazuje dele mističnega ozadja glasbene podlage in se zasanjano ziblje v kitarskih melodijah časov, ki jih vidno potrebuje, a verjetno ne najde več, ter drugi. Plačanci. Projektni del nekoč slavnega benda. Plačanci, ki uničujejo glasbo. Uničujejo tisto, kar glasba je. Uničujejo povezanost glasbenih duš, ki naj bi na odru odkrivale, pokazale in dajale sebe, svoje duše, čustva in dušo.  A prekleto dobro promovirajo samo sebe in to kako »neponovljivi« so. Oni. Vsak zase. Če bi bil gost glasbenih delavnic, bi bil navdušen, tako pa sem bil razočaran. Še več, bil sem žalosten …  Še en nekdanjih branikov glasbe je podlegel industriji.

Skupina Bohem, ki stilsko sicer ni sodila na dogodek, je bila še najbolj podobna skupini. Bendu. Ekipi, ki je eno. Svoj repertoar izvede solidno, hitro, brez nepotrebnega dolgovezenja. Pevec s prikupno gesto z novim albumom obdari zvesto mlajšo oboževalko, ki je na nastop prišla iz Zagorja. Zame osebno je bil to edini čutni moment večera.

Heavenix, ki so kot zadnji »živi« nastop zaključili dogodek, so bili dobri. Bili so pravzaprav več kot dobri, bili so odlični. Odlični za cover/tribute party band, ki preigrava zimzelene uspešnice in vmes prestrašeno, kot bi bili prvič na odru, vrine kakšen avtorski izdelek.

Dogodek, ki je obetal veliko.  In izvodenel … Dogodek, ki je hotel biti poseben. Ki je hotel biti … Ampak to je moje mnenje. Mnenje nekoga, ki glasbo posluša in ki bi želel glasbo tudi slišati in začutiti. Nekoga, ki ne ocenjuje, kako neverjetno zahtevna je izvedba, kako popolna je vsaka milisekunda odigranega. Nekoga, ki še verjame, da je glasba trenutek, ki ga delijo glasbeniki na odru. Trenutek, ki je neponovljiv, ki se ga ne da umetno ustvariti, ki enostavno je. Ali pa ga enostavno ni. Je mnenje nekoga, ki verjame, da naj bi bili glasbeniki tudi prijatelji, sorodne glasbene duše in ne samo sodelavci … Je le mnenje utopista in romantika, ki na vsakem koncertu pričakuje in čaka, da ga glasba odpelje in da odleti.

Ponavadi odletijo samo moje misli. Tja, v tiste čase, ko se je to še dogajalo. Ko je bend še bil bend. Ko je še bil rocknroll!!

Tekst: Boštjan Jakopec Kotar
Foto: Polona Eržen

Povezani članki: