Kylesa v Gala hali ali Kaj ti bo morje, če imaš koncert

Kylesa

Ljubljana / Gala hala
3. 7. 2014 

Evo, ker se še vedno nismo speljali na morje, smo šli še na en koncert. Preden nas na plažah ubijejo s poletnimi ritmi, ki bodo sekali iz vseh možnih barov, kafičev in ostalih pajzlov, smo šli še na Metelkovo, kjer so se ustavili ameriški težaki, doma v vroči in vlažni Georgii, Kylesa, spremljali so jih “vesoljski” sonarodnjaki Lazer/Wülf, kot prvi pa so godli domači Omega Sun.

Omega Sun so štirje tipi s primorskega konca, ki preigravajo svoje videnje in razumevanje t. i. “stoner rocka”. Če imam prave informacije, ravno bogate diskografije še nimajo (demo z vaje, ki vsebuje dva inštrumentalna komada (2013) in “summer hit” Early Morning (All Is Nothing) (2014)), predvidevam pa, da se bo to v bodoče spremenilo. Njihova glasba ne odstopa iz povprečja, čeprav jim neznanja igranja ne moremo očitati. Med njihovim nastopom si človek brez težav predstavlja sprehod po puščavi, ko sonce do maksimuma nabija v glavo in je vroč veter le še zadnji žebelj v krsti … Kitara namreč počasi melje kosti, bas trga z njih še zadnje koščke mesa, težki bobni nabijajo v glavo, pevec pa počasi, počasi zabija izmučeno telo naključnega sprehajalca po puščavi globlje in globlje v tla. Fantje imajo potencial, in vsi, ki smo bili dovolj zgodaj v dvorani, smo bili zagotovo zadovoljni z videnim in slišanim! Če ste ljubitelji žanra, si vsekakor oglejte kakšen njihov koncert.

Naslednji so bili na odru Lazer/Wülf, totalni odfukanci iz George. Za pasom imajo dva EP-ja, mislim pa, da so na koncertu prodajali že novi album. Njhova muzika je težki, ampak res težki rock, ki sumljivo potegne že na metal, mešajo pa ga z malim morjem drugih zvrsti, tako da ven pride zelo zanimiva mešanica, ki pa ni za vsaka ušesa … Fantje v postavi bas, kitara/kričanje (ker to petje pač ni) in bobni so v slabo uro dolgem nastopu suvereno povozili prisotno publiko. Bobnar je mlatil po bobnih, basist pretepal bas, kitarist pa očitno tudi ne pozna milosti do svojega inštrumenta, ves hrup, ki prihaja iz zvočnikov, pa občasno prekinjajo še njegovi manični kriki, ki jih on razume kot petje. Očitno. Njihova glasba varira od Kyuss do No Means No, in seveda vse vmes, za ritem se ravno ne brigajo, prav tako pa se požvižgajo na vse trende v sodobnem rocku… Definitivno band, ki je vreden pozornosti, vendar pa večje popularnosti (najbrž) nikoli ne bo dosegel. Težki riffi so v gibanje spravili tudi publiko, ki je bila zadovoljna z videnim, zadovoljen pa je bil tudi band, tako da smo dobili konkretno dozo močnega rocka, ki nas je pretresel do kosti, da smo šli brez slabe vesti na pivo in čakali še zvezde večera.

Zvezde večera, Kylesa in Georgie, vlažne in tople države na jugovzhodu ZDA, svoj evangelij topotajočih ritmov, težkih riffov in maničnih vokalov že skoraj desetletje in pol oznanjajo po svetu. Do tega koncerta sem jih videl dvakrat, obakrat na festivalu BA. Če sem čisto odkrit, sem jih tam gledal/poslušal bolj na eno oko/uho. Saj ne, da ni me bi bili všeč, ampak v poplavi piva…. aaammm, drugih bandov, so se vedno kar malo izgubili. Prijeten sludge band pač, ki se ga poslušal na piknikih, medtem ko ob pitju piva in kramljanju s prijatelji človek čaka, da bodo čevapi pečeni … No, tega večera pa sem malo spremenil mnenje. Fantje in dekle, ki imajo kar obsežno diskografijo (6 albumov, 3 split izdaje, 3 single, 2 EP-ja), so nas iz prve pregazili z zidom težko-težki riffov, ki jih mala dama Laura Pleasants in precej višji Phillip Cope, ki si izmenjujeta tudi glavo vokalno vlogo, stiskata iz svojih kitar. Da slučajno ne bi pomislili, da lahko med komadi vdihnete, je poskrbel basist Chase Rudeseal, ki je fenomenalen vezni igralec (jebiga, koncert je bil v času svetovnega prvenstva v nogometu) med izpostavljeno sprednjo, kitarsko linijo in bobnarjema, ki gradita temelje skrivaje v ozadju odra. Oba bobnarja, Carl McGinley in Eric Hernandez (včasih je žgal tudi bas), pa sta tam zato, da publiki trajno uničita (vsaj) 10 % slušnih celic in vsem prisotnim zamakneta srčni utrip na njihovo frekvenco. Zvok morda ni bil idealen (sploh kitarista sta na odru očitno imela težave z monitorji), ampak v dvorani je več kot dovolj dobro in naglas sekalo! Setlista je bazirala na lani izdani plošči Ultraviolet, vendar niso spregledali pomembn(ejš)ih komadov s prejšnjih plat, tako da so na koncertu uživali poznavalci njihove glasbe in tudi tisti, ki so bili tam bolj slučajno. Publika se je strinjala, da je nastop na nivoju in je temu primerno tudi reagirala med komadi in tudi med pavzami. Celotno sliko koncerta je popestrila še zanimiva projekcija čez celotno zadnjo steno Gala hale in dodala še piko na i večeru, ki nas je z glasbo popeljal v vlažna, zatohla močvirja Georgie ter njena soparna mesta, hkrati pa smo imeli priložnost pogledati tudi v notranjost svoje psihe (tam je bilo več kot dovolj prostora, saj so zaradi vibracij bobnov in basa notranji organi silili na plano) in razmisliti, kakšna je prihodnost (našega osebnega in splošnega) sveta …

Ker tega večera v Gala Hali ni bilo pasje vroče, smo lahko brez težav pozabili, da nismo na morju, ampak še kar v naši mali kuri, po drugi strani pa, ko bo iz bara na plaži slišati zvoke Kylesa in ne poletnih štanc, bomo tudi mi raje tam …

Rok Erjavec

Povezani članki: