Zu in Y – Defonija dveh bandov in treh črk

Zu

Ljubljana / Gromka
24. 6. 2014 

Italijanski trio Zu si je s svojimi rednimi obiski metelkovskih odrov nabral kar nekaj zvestih poslušalcev. Nemalo se jih je zbralo tudi na siv, torkov večer, 24. junija, ko so po štirih letih od njihovega zadnjega ljubljanskega nastopa v Menzi pri koritu znova nastopili. Tokrat v klubu Gromka, v okrilju Defonije, s predskupino Y.

Slovenski trio Y slavi že deseto leto ustvarjanja godbe. Svoj temačni, občasno skorajda psihadelični ambient gradi na prvinah math in post rocka. Počasnim kompozicijam karakter dajeta Bojan Varga na bobnih in Andrej Glažar na električnem basu, z dušo pa jih oplaja zvok električne kitare Marka Borka, ki pa je na tokratnem koncertu zvenela malce pretiho. S svojo subtilno in suspenza polno atmosfero so me Y popeljali na malodane filmsko potovanje. Tako sem z njimi sedla na vlak iz prologa von Trierove Evrope, ki pa me je namesto v post-apokaliptičnih ruševinah starega kontinenta izpljunil v povsem drugem filmu. Filmu velikega plana, ki ga je na pustem, divjem zahodu neke druge celine posnel nemara Wenders, ali morda raje Jarmusch. Y so nedvomno pripovedovalci zgodb, ki poslušalcu z domiselno vtkano tišino puščajo dovolj prostora za domišljijski sprehod po planjavah dobro ubranih zvokov. Kazalo je, da so občinstvo Gromke primerno ogreli za nastop tria Zu, katerega značilnost so ravno preudarne kompozicije, ki raziskujejo razmerje med tišino in hrupom.

A glej ga zlomka, v Gromki ni bilo več mesta za tišino. Po krajši pavzi nas je nazaj v klub zvabilo nizko, didjeriduju podobno, grleno petje, ki je ponavljalo „Zu, Zu, Zu, …,“ dokler se dvorana ni znova napolnila. Radovedna ušesa so bila na široko razprta in polna pričakovanj, a kaj hitro jih je zamašil masiven hrup, ki je svoj zmagoslavni adut iskal v jakosti, ne pa v karakterju posamičnih inštrumentov.

Težko pričakovan zvok znamenitega baritonskega saksofona Luce T. Maia se je tokrat popolnoma razgubil v nažiganju basista Massima Pupilla. Ta se je namesto nekdaj tako fascinantno natančno odmerjenega trganja basovskih strun rajši predal bolj distorziranemu ruženju, ki je nastajalo reciporočnem sožitju s Serbianom – energičnim bobnarjem skupin The Locust, Holy Molar in Head Wound City, ki je z zadnjim albumom zasedel zahtevno mesto nekdanjega Zu-jevega bobnarja, Jacopa Battaglie.

Že res, da bi lahko vzrok za malce drugačno godbo, kot smo jo vajeni slišati od tria Zu, iskali v menjavi bobnarja. Gabe Serbian je svojo nalogo opravil natančno in doživeto, a vseeno je čutiti, da nov član tvori drugačno sinergijo. Takšno, ki ne dopušča postanka, temveč se v slovesu od civilizacije (Goodnight, civilization) zgošča v zadušljiv, skorajda utesnjujoč balon. V zgoščenem hrupu legendarne strukture popolnoma usklajenih pavz, zaradi katerih sem Zu vzljubila že pred davnimi leti, ni bilo opaziti. O tišini ni bilo sledu niti med prehodi iz komada v komad, saj so nasneti zvoki strelov, malce paranoičnih klepetov in petja ves nastop zlepili v enotno, intenzivno, gosto, skorajda lepljivo zmes.

Težko je reči, zakaj Zu na Gromkinem odru tokrat niso zveneli tako prepričljivo. Je krivo ozvočenje, ki je navkljub jakosti skorajda povsem zadušilo saksofonista, dušo benda? Mar se ni prav isto, na istem mestu to zgodilo tudi kitaristu predskupine? In tako se razpira večno vprašanje – kakšno bi bilo doživetje tega zanimivega tria, s katerim so v preteklosti sodelovali različni eminentni glasbeniki (od Mika Pattona pa do Kena Vandermarka), če bi ga spremljalo boljše ozvočenje?  Je od dodelanega zvoka izvrstnih glasbenikov res pomembnejša oglušujoča jakost, ki pusti nelagoden odzven v ušesih še po koncertu?

Četudi Zu tokrat res niso zažareli tako izrazito, kot sem pričakovala, so vseeno znova vzbudili dovolj radovednosti in zagotovo ji bo vredno znova preveriti čez nekaj mesecev, ko obljubljajo izid nove plošče.

Alenka Selčan

Povezani članki:

Značke: ,