Tako sem doživela INmusic festival …

INmusic festival / foto: Julien Duval (facebook INmusic)

Zagreb / Jarun
23. – 26. 6. 2014

Pretekli teden se je odvijal že 9. INmusic festival, do sedaj zagotovo največji, kar je pokazal tudi poln kamp, ki je bil letos na svojem otoku (otok Trešnjevku, festivalsko prizorišče pa je ostal Otok mladosti), ki je bil povezan s pontonskim mostom. Na festival smo, kot vedno, odšli že dan prej, da bi si zagotovili prostor v senci za šotor in ležerno padli v festivalsko vzdušje. Kamp je, kot že omenjeno, bil na svojem otoku, kar se je pokazalo za odlično idejo, saj je bilo dosti več obiskovalcev kot prejšnja leta. Na voljo smo imeli dobre stare dixije, tuš s toplo vodo v improviziranih kopalnicah – prirejenimi kontejnerjih, hrano (za vsakega nekaj), glasbo ter klopi, kjer smo se v kampu pretežno zadrževali. Omeniti velja zmerne cene, saj je bilo pivo 2 €, zajtrk 3 €, kar je za festival zelo ugodno. Nizke cene so se najbolje odražale pri Angležih, Nemcih, Švedih in ostalih dobrostoječih evropskih državljanih, ki so si dali duška in izkoristili vse, kar jim je festival ponujal. Ogromno je bili tudi Slovencev – dovolj, da bi prvič v naši zgodovini lahko imeli slovensko četrt J.

Čez pontonski most se je prišlo na festivalsko prizorišče, ki so ga sestavljali trije odri: Main stage, World stage ter Hidden stage. Odvijal se je tudi spremljevalni program, ki se je gibal od razstavljenih art projektov, gledališča, Ko to tam peva avtobusa z rakijarno in glasbenim programom, šuma Striborova, prostor za kajenje šiš in izležavanje na blazinah ter vedno odlični The Dukes box: mala, prirejena kamping prikolica, v katero je stlačenih 5 glasbenikov, ki na željo občinstva igrajo različne komade na svojevrsten način – na festivalu so že nekaj let, saj so ena izmed najzanimivejših atrakcij.

Nulti/prvi dan festivala (ponedeljek) nam je postregel z sončnim vremenom. Letos so imeli program  odlično načrtovan, saj sta se dva glavna odra (Main in World stage) lepo pokrivala; ko se je končal koncert na enem, se je pričel koncert na drugem – ravno dovolj časa, da se pride do tja. Prav tako so popravili lansko napako s plačevanjem (neznosna gneča z mini blagajnicami, ki so potrebovale po 5 minut za tiskanje računa), in sicer s predplačniško kartico; na začetku kupiš kartico za 10 kun, naložiš na njo denar, ki se potem z vsakim nakupom odšteva. Če je kaj ostalo, se denar na koncu vrnili. Glasbeno nam je prvi dan na Wold stage ponudil Baden-Baden: energičen elektro band, ki bi si zaslužil kasnejši termin, saj so bili odlični. Roger the mascot je že stalnica na festivalu, saj fantje vedno kampirajo na festivalu in si tako zagotovijo občinstvo, saj jih v samem kampu ni mogoče zgrešiti (niti ob 4.00 zjutraj, ko človek skuša spati). Sledil je Bassekou Kouyate & Ngoni Ba, ki je afriški band iz Malija, ki mu je z neverjetno energijo in ritmi uspelo razgibati množico. Gre za glasbo, ki daje poudarek ritmom z različnimi tolkali ter seveda ngoni (afriška verzija kitare), iz katerih izkušeni glasbeniki spravijo neverjetne glasove. Hkrati so mi osebno bili Nagono Ba v ponedeljek tudi najboljši band. Na Main stagu so igrali metalski Stop that robot, srbski Partibrejkers, ki kljub letom še vedno žgejo, kot je treba, nakar so prišli Fratelis – škotski indie rock band, ki so na sceni že skoraj desetletje in ki jih večina pozna po pesmi Chelsea Dagger, ki je na samem koncertu tudi izzvala največ skakanja. Fantje so pokazali soliden nastop za vse ljubitelje indie rocka. Zadnji, glavni band nultega večera so bili the Foals, katerih sem se zelo veselila. Ne bom rekla, da so bili slabi, vendar so za headlinerje bili občutno prepočasni in ponavljajoči. Glede na to, da je band iz Oxforda poznan po odličnih live nastopih, sem bila krepko razočarana. Zvok je bil ok, luči so bile ok, publika je bila voljna, vendar tega ‘ok’ niso nikoli presegli …

Drugi dan festivala smo bili že dobro uigrani in tudi že rahlo utrujeni. Dopoldan smo se sprehodili izven prostora festivalskega dogajanja in obiskali Heleno – najboljšo gostilno v okolici z razumnimi cenami za dobro hrano, prijaznim osebjem, ki ve, da je zaslužek v treh festivalskih dneh takšen kot v parih mesecih, ter dobrim pivom (priporočam). Otok ponuja tudi možnost kopanja, ki ga je ogromno obiskovalcev s pridom izkoristilo. Jarun je namreč ogromno umetno jezero s tremi otoki, ki ponuja obilico športnih aktivnosti. Pozno popoldan smo se pomaknili proti festivalu, kjer so se koncerti ponavadi začeli že nekaj čez peto uro. Kot prve smo si ogledali Flogging Molly, keltski punk band, ki igra točno to: keltski punk. Skupina obstaja že od 90-ih in zna vedno narediti pravi žur. Glede na zgodnjo uro, nastopili so ob 18.15, so naredili odlično zabavo. Edino, kar je nagajalo, je bil izredno močan veter, ki je odnašal glas, to pa je bil tudi začetek nočne more ozvočevalcev, ki se ni končal do naslednjega dne. Močan veter in slab zvok seveda ni motil najbolj zagretih, ki so skakali ob glasbi in se smejali glavnemu pevcu in kitaristu Davu Kingu ob spremljajočih komentarjih. Za šesto uro so tudi nabrali veliko število obiskovalcev, saj se po navadi prizorišča začnejo polniti šele po 20. uri. Na World stagu so nadaljevali Bombino, afriški rock band, ki se je nedavno predstavil tudi ljubljanskemu občinstvu na Drugi godbi. Zanimiva mešanica afriških vplivov in rocka, ki ga Goumar Almoctar, umetnik iz Agadeza, odigra s svojimi glasbeniki, ki prihajajo večinoma iz Alžirije. Na glavnem odru so nato sledili odlični Wolfmother, osebni favoriti tega dne, ki so upravičili predvidevanje s surovim, energičnim nastopom. Za vse, ki jih ne poznate, gre trojico glasbenikov iz Avstralije, ki delujejo kot mešanica Led Zeppelinov in Deep Purpleov na steroidih. Kitarist in glavi pevec Andrew Stockdale se je odrekel komuniciranju z občinstvom, kar mi je bilo všeč – prišli, odigrali na moč, kot da je zadnjič in šli. Svojevrsten žig je dal nastopu tudi basist/klaviaturist Ian Peres, ki je s svojimi dolgimi lasmi in hipijevsko obleko prav pasal v samo dogajanje, medtem ko je tolkel po klaviaturah kot obseden. Zaključek večera in nedvomni favoriti množice so bili The Black Keys. Trume ljudi so drle pred Main stage, tolikšne trume, da je bil prostor dejansko premajhen. Seveda so na ta koncert prišli vsi; tisti, ki Keyse poznajo že od začetka, in tisti, ki so na radiu slišali lep, bleščeč zadnji singl in so pač morali priti. Rezultat je bil popolno razočaranje: slab zvok z močnim vetrom, odprtim odrom, preveliko množico in dejstvom, da gre za le dva glasbenika, ki težko napolnita zvok v omenjenih razmerah. Množica ljudi je bila za normalno spremljanje koncerta zelo moteča, saj je bilo prerivanje naprej in nazaj konstantno, poleg tega pa je bilo prisotno še nenehno pogovarjanje. The Black Keys so trenutno pač vroča roba, ki na koncert spravi tudi ljudi, ki poznajo le komad ali dva, ostali čas koncerta pa se dolgočasijo. To je bil tudi vzrok, da sem se obrnila, šla stran in se odločila, da grem na koncert BK enkrat, ko bodo imeli koncert v kakšni dvorani, kjer bo dobro ozvočenje, manj kot 40.000 ljudi ter karta tako draga, da ne bo padalcev, ki pridejo na koncert motit ostale obiskovalce. Večer so zaključili avstralski Jagwar ma, ki igrajo psihadelično dance glasbo. Ogromno ljudi je pohvalilo njihov nastop; da je bil to, kar so mislili, da bodo Foals. Dosti bolj živi in energični.

Zadnji, tretji dan se je začel s takšnim nalivom, da sem se najprej v mislih zahvalila kolegici, ki mi je pred leti svetovala, da se splača kupiti malo boljši šotor, saj so bili tisti, ki so bili v šotorih z le eno plastjo, povsem mokri, prav tako vse obleke, ki so jih imeli. Vreme je bilo obup celo do te mere, da je veliko obiskovalcev pospravilo šotore in odšlo domov. Za trenutek sem celo pomislila o tej možnosti, toda čakali so me Pixies in pa dejstvo, da sem se zavedala, da sem na festivalu, da hočem biti na festivalu in če bo padalo, naj pada! Nismo iz cukra! Nekdo je pravilno omenil, da gre za naravno selekcijo in da to pomeni najboljši dan. In ta nekdo je imel prav. Ko so pozerji in »I’m getting to old for this shit« odšli domov, je deževati nehalo in zavladalo je odlično vzdušje. Folk se je metal po lužah, blatu, nihče ni več jamral. Zaradi vremena smo se kar precej hranili za konec večera in tako posedali na pivu do MGMT, ki je privabil ogromno ljudi – prav presenetilo me je, koliko ljudi se je zbralo navkljub slabemu vremenu. Osebno poznam par njihovih komadov, ki so jih tudi zaigrali, več o njih pa težko napišem. Na World stagu so nato začeli zažigati Digitalism; nemški elektronski duo, ki miksajo dela vseh mogočih glasbenikov, kar pa v živo seveda izpade dobro.

Pixies. Čakala sem jih leta in tudi dočakala; v blatu, premražena, ampak v trenutku, ko so stopili na oder, sem vedela, da bo to najboljši koncert festivala. Tako kot so to vedeli vsi ostali, ki so premraženi stali v blatu, da vidijo band, ki je na sceni že skoraj 30 let in je vplival na imena, kot so Radiohead, David Bowie in še kopico drugih. V skoraj originalni postavi s pevcem in kitaristom Francisom Blackom, bobnarjem Davidom Loveringom ter kitaristom Joeyem Santiagom. Kim Deal je 2013 odšla, nadomestila pa jo je Paz Lenchantin, ki je igrala bas v Perfect Circle ter Zwan, projektu Billya Corgana iz Smashing Pumpkins. Pixies so letos izdali album Indie Cindy, ki je nasledil Trompe le Monde iz 1991. Prvi komad je bil U-Mass, ki je momentalno pripravil vzdušje in napovedal, kaj naš čaka. Gospodje in gospodična res niso več rosno mladi, toda narediti znajo koncert, ki jim ga lahko zavida marsikateri mlad glasbenik. Surovo, energično in do konca. Tudi nove pesmi, ki so jih vključili na listo, so bile dobre, medtem ko so Bone machine, Hey, Monkey gone to heaven, Gouge away, Here comes your man, Planet of sound in končni Where is my mind zažigale do konca. Ozvočenje je bilo dobro, vsaj spredaj pred odrom, v sam nastop so spravili, kar se je lahko pač spravilo v uro in pol dolg nastop, ampak osebno nisem pogrešala ničesar. Od surfa do punka v uri in pol. Gospod Black zna še vedno kričati tako, kot se za Pixies spodobi, in z glasbo, ki je bila dejansko najbolj alternativna na tem festivalu (z Black Keys na drugi strani spektra), so pokazali, da je še vedno veliko poslušalcev željnih nekaj negeneričnega, nekaj drugačnega. Ko so končali, je sledilo kričanje in ploskanje, ki se je po parih minutah sprevrglo v nekaj, kar nisem velikokrat doživela: pristen aplavz ne več toliko za nastop, ampak za vse, kar so do sedaj naredili, za zgodovino, ki so jo prinesli s seboj. Aplavz, ki ga prejme band, ki je na odru že 30 let.

Festival INmusic vsako leto raste, in upam, da bodo tako tudi nadaljevali brez pretiranega oziranja na to, kaj je trenutno moderno in nam še naprej postregli z lepimi, čudnimi, mainstream, alternativnimi in nekaj vmes izvajalci, ki pritegnejo široko množico ljudi, ki zna še vedno uživati v živi glasbi, soncu, dežju, blatu in izkušnji, ki ti jo lahko podari samo open air festival. Do naslednjega leta!

Klara Zorc

Povezani članki: