Smrt za vse v CUK Šiška!

Death to All

Ljubljana / Kino Šiška
24. 6. 2014

Evo, pa smo dočakali!

Tik preden se začne množični eksodus na obale sosednjih držav in/ali na poletne glasbene festivale, se je v CUK Šiška ustavila še karavan(ic)a, ki predstavlja mokre sanje marsikaterega ljubitelja bolj tehnične zvrsti death metala, za nekatere (tudi mene) pa lep spomin na srednješolske čase, ko smo neobremenjeno popivali, kadili in kar gre še zraven, po parkih in kleteh in z velikimi očmi in ušesi spoznavali metal v vseh možnih agregatnih stanjih.

Prvi so na oder stopili legendarni Gorguts iz Kanade. Band, ki pod vodstvom pevca/kitarista Luca Lemaya stresa svet od leta 1989 naprej, med leti 2005 in 2008 pa so si privoščili malo dopusta … No, sedaj so nazaj in to v polni formi! Lucu sta se leta 2008 pridružila veteran NY avantgardne metal scene Colin Marston (Behold the Arctopus, Byla, Krallice,…) na basu in Kevin Hufnagel (ki si z Marstnom deli par bandov) na kitari (skupaj so posneli album Colored Sands, 2013), bobne pa jim trenutno na koncertih mlati Patrice Hamelin, ki takisto počne še v bandih Beneath the Massacre in Quo Vadis.

Gorguts sem videl v živo šele drugič (prvič pred par leti na festivalu Brutal Assault) in zgodilo se mi je isto, kot ko sem jih videl prvič. Na kratko: glavo mi ju utrgalo! Fantom se leta ne poznajo, sekajo k’t Marija (če koga zanima, kako je to, naj pojasnim: Marija je namreč mislila, da jo je nabrisal golob in da je rodila božjega sina … torej jo je kar precej sekalo …), blast-beati letijo z vseh strani, grmenje, ki ga,v podporo Lucovemu živalskemu vokalu, proizvajata Colin in Kevin (od nemajhni pomoči Lucove kitare), pa bi v beg spravilo še tako pogumno vojsko. Kot rečeno, se fantom leta ne poznajo, in več kot dobro obvladajo svoje delo, tako da je tudi publika v dvorani (ni nas bilo malo) lepo sledila dogajanju na odru. Med komadi je publika statično, vendar vidno uživala v nastopu, med pavzami se je vpilo na vse grlo, skratka imeli smo konkreten (in dober!) metal koncert! Ozvočenje med nastopom Gorguts je bilo več kot primerno za predvozače, light show pa tako ali tako nikoli ni vprašljiv, morda bi lahko v set-listo vključili še kakšen star(ejši) biser, ampak glede na to, da je ta zasedba skupaj posnela le zadnjo uradno izdajo banda, se ne gre čuditi niti dejstvu, da je več kot pol set-liste s te plate …

V zraku se je, kot že pred koncertom, kar čutila pozitivna napetost pred nastopom Death To All in ob uri je bila dvorana polna. Ker že vrabci čivkajo, da so v bandu člani originalnega banda iz njegovega najbolj plodovitega obdobja in veterani nebroj drugih (izjemnih) bandov, ki so vsak po svoje pisali zgodovino metala (Steve DiGiorgio (bas) – Testament, Sadus, Anatomy of I, …; Paul Masvidal (kitara) – Cynic, …; Sean Reinert (bobni) – Cynic, Max Phelps (vokal, kitara)), se ne bomo spuščali v debate, ali so DTA cover-band, poklon legendarnemu OČETU death metala, Chucku Schuldinerju, ali vse skupaj počnejo le za denar. Vsak naj pač po svoje uživa v glasbi Death, ki je res nekaj izjemnega.

Set-lista bazira na prvih štirih uradnih Death platah (Scream Bloody Gore – 1987, Leprosy – 1988, Spiritual Healing – 1990 in Human – 1991), kar je glede na zasedbo čisto razumljivo. Igrajo tudi nekaj klasik s kasnejših plat, folku se itak trga ne glede na komade. Sicer pa, a lahko kdo imenuje kakšen slab Death komad? Zvok je bil na nivoju, ne pa perfekten, publika je bila za stvar, je pa tega večera izgledalo, kot da band ni za stvar. Fani smo pač uživali, odigrane komade znamo na pamet, vseeno pa bi lahko fantje, ki se upravičeno smatrajo za velik del zapuščine legendarnega banda, do le-te pristopali bolj spoštljivo. Po vrsti: vokalist je parkrat deloval, kot da bo zaspal, bobnar je mimo sekal (pošteno!), kar je škoda, Death so bili vedno znani pa tehnično brezhibni izvedbi komadov. Če bi si kaj takega privoščil, ko si je oder še delil s Chuckom, bi najbrž dobil par udarcev s palico po podplatih! Povrh vsega je bilo ozvočenje (vsaj tam, kjer sem stal jaz) nastavljeno tako, da je (predvsem) bas preglasil kitari, zvok bobnov pa tudi ni bil v pomoč, kar je škoda, glede na to, da so z odra grmeli legendarni riffi, ki jih znamo na pamet generacije metalcev.

Po slabi uri koncerta se je pred oder spustilo platno in ogledali smo si krajšo projekcijo koncertnih posnetkov, izsekov iz intervjujev in nekaj fotografij iz vseh obdobij življenja edinega stalnega Death člana, legendarnega (ja, vem, to sem že 100x napisal, ampak je pač res!) Chucka Shuldinerja. Med projekcijo je polna dvorana (publika je bila starostno zelo, zelo mešana, kar potrjuje nadčasnost njegove glasbe) nekajkrat z aplavzom, vpitjem in splošno galamo dala vedeti, da Chuck je in bo legenda, dokler bo na svetu vsaj ena oseba, ki posluša metal!

Proti koncu koncerta smo doživeli nepričakovano presenečenje in hkrati tudi vrhunec. In sicer, fantom sta se na odru pridružila člana nemškega (surprise!) metal banda Obscura, ki s svojo glasbo tudi redno častijo zapuščino velikih Death. Vokalist/kitarist Steffen Kummerer in bobnar Hannes Grossmann sta jim pomagala odigrati komada Spirit Crusher (The Sound of Perseverance, 1998) in Symbolic (Symbolic, 1995). Tudi tukaj so ga pri izvedbi malo pobiksali, vendar pa je bila izvedba teh dveh komadov precej bolj energična in doživeta kot večina ostalih, tako da bi mogoče lahko v bodoče razmišljali, da bi Steffen Kummerer kar stalno pel pri DTA… seveda pod pogojem, da njegovi ostali projekti ne bodo trpeli, fenomenalnih bandov, kot sta Obscura in Thulcandra, pač ne gre zanemarjati!

Da ne bo pomote (glede na zgoraj napisano), v koncertu sem zelo užival, prav tako kot vsi ostali v lepo polni dvorani! Ravno to, polna dvorana, namreč, publike zelo različnih starosti, je najboljši dokaz, da je glasba (ne glede na zvrst) univerzalna govorica človeštva ter da je Chuck s svojo segel v srce in duše mnogim ljudem, ki ne priznavajo druge vrhovne avtoritete kot lastno pamet! Pokazalo se je tudi, kako pomemben (kar je skoraj premila beseda) band je Death, tako da lahko Chuckovim soborcem oprostimo tudi kakšen kiks, nenazadnje so nas peljali v zgodovino in nam hkrati pokazali, da je svet še vedno lahko lep!

Pod črto: Death To All is »a must see«!

Rok Erjavec

Povezani članki: