Kolumnist Blaž Učakar: Gensko spremenjena glasba 3/3 – Med hrupom in tišino

Blaž Učakar / Foto: Jana Šnuderl (JS Design)

Kdaj si nazadnje z nogo gibal/a po ritmu svojih misli? Si dovoliš, da bi jih slišal/a? Tišina. Tista, ki te sooča s svojim obstojem in ponuja prostor za odmev teže misli. Zakaj pred njo poskušamo bežati? Naš kolektivni beg pred razmišljanjem dojemam kot beg v hrup. Hrup, ki utiša težo in poudarja lahkoto. Prijetno in udobno lahkotnost bivanja.

Življenje je časovnica odločitev. Vsak trenutek naše poti proti smrti se nahajamo na križišču, vsako križišče prinaša odločitev, vsaka odločitev nam nalaga odgovornost in ta odgovornost nosi svojo težo. Odločitve sprejemamo tudi v vlogi potrošnikov, saj na nas leži odgovornost, kaj bomo jedli, pili, s čem se bomo umili, kaj bomo oblekli, brali, gledali in kaj poslušali. Ni vseeno, za kaj se odločimo. Ozadja vseh teh stvari so še kako pomembna, na nas je, da zberemo pogum in se naučimo pogledati “za zastore”.

Izbira je pestra in zanimivo se mi zdi, da se sočasno dogajajo neverjetni kulturni presežki ter navidezno popolna odsotnost razmišljujočega človeka. Pluralizem, kot je obdobje v enem od svojih arhitekturnih esejev poimenoval moj prijatelj Aleš Gabrijelčič, se izvršuje tudi v glasbi. Hkrati se dogaja vse od eksperimentalne, minimalne, rap, folk, preko popularne in alternativne, do jazz in simfonične glasbe (seveda še marsikaj, kar ni našteto). To je moč medijev, ki nam ponujajo dostop do enormne količine informacij. Kar beremo, gledamo in poslušamo, so v veliki meri naše odločitve, ki nam nalagajo odgovornost, s katero se neradi soočamo. Izbira sega vse od že vnaprej olupljenih banan, ki so pripravljene, da si jih zatlačimo v usta, pa vse do najfinejših domačih ajdovih žgancev, namenjenih za gurmansko doživljanje lastnega obstoja.

Oče mi je govoril o času, ko je “prišel” televizor. Mislil je, da je to začetek intelektualne revolucije ter da bo postal medij za izobraževanje in predstavljal obširno audiovizualno enciklopedijo, ki bo družbo bogatila z znanjem. Seveda ta škatla, ki se sicer vse bolj spreminja v list, še vedno nosi enak neizpolnjen potencial, trenutno je le za nedoločen čas zaposlena v službi starega dobrega “kruha in iger”. A tudi ta škatla nam ponuja izbiro in uživanje kakovostnega programa je mogoče, če se zanj odločimo. Radio se je iznakazil v hitro menjajoč “jumbo” plakat v stereo tehniki. Glasba na komercialnih radijih pa postaja le mašilo in njena naloga je, da nas čimbolj nemoteče, neizrazno, neizrazito in neopazno popelje od enega reklamnega bloka do drugega. Ta glasba se torej premika v smeri lastnega razkroja s funkcijo, ki ima limito v nič. Poslušalca ne sme zmotiti, ker bi ta posledično premaknil radijsko postajo. Najboljša je takrat, ko je vsem le “v redu”, za to pa ne sme vsebovati karakterja. Ker karakter polarizira mnenja, to v jeziku radijskih postaj pomeni, da poslušalci z odklonilnim mnenjem zamenjajo radijsko postajo. Kar pa ni fino. Voditelji oddaj se spremnijajo v maskote in nam skozi svojo posebnost iste informacije poskušajo predstaviti na drugačen, a seveda zabaven način. Za glavnega glasbenega urednika je bil imenovan kapital, pri izboru glasbe pa mu pomaga Gaussova krivulja. Analize v slogu anket, ki so preko telefona izvedene na vzorcu približno stotih ljudi, danes odločajo, katera glasba je “dobra” in katera ne. Njena kvaliteta se torej meri s kvantiteto potencialnih poslušalcev. Z glasbo, ki je vsem v redu, je po mojem mnenju nekaj narobe. Dobra in polna glasba vzbuja občutke in čustva, ustvarja mnenja, ta pa so si med seboj vedno različna. Program, ki prihaja iz zvočnikov, torej ne sme vzbujati čustev, ne sme nas pripraviti k razmišljanju, ritem glasbe pa nam mora v slogu primitivnega bobnanja in tolčenja starih plemen sporočati, da je danes nov dan, mi pa smo pripravljeni za akcijo.

Tišina, o kateri bi vam rad povedal, ni odsotnost zvoka. Je občutek, stanje, ki ponuja spokojnost in mir. Prostor in čas za nas – za samoto. Za soočenje s trenutkom in dejstvom, da smo sami. “Saj veš, da vsak je vedno sam in kdor prizna si, da je sam, ta ni več sam“. Na drugi strani na nas zvesto čaka njen antipol – hrup. Hrup pogovorov o aktualnih problematikah, ki nam jih novice ponudijo vsak dan sveže pečene in postrežene še hrustljave. Hrup novodobnega deloholizma, s katerim zapolnimo svoje urnike do te mere, da nam za poglobljene misli ostane čim manj časa. Hrup ambientalne glasbe v lokalih, ki pogovore prekrije z odejo in nam daje občutek, da smo v čredi. Hrup pesmi iz radijev, ki so načrtno brez sporočilnosti, globine in čustev. Te reči, kot cenena preproga, zakrivajo naš najlepši parket – plesišče za misli s težo.

Beg v hrup je naša odločitev. Mediji so le postavljeni pred nas, kot nevidno zrcalo in skozi njih ves čas oblikujemo svojo podobo. Povej mi, koga bi rad uzrl v njem?

 

Povezani članki: