Kolumnist Blaž Učakar: Gensko spremenjena glasba 1/3

Blaž Učakar / Foto: Jana Šnuderl (JS Design)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadenimo si čarobna očala. Uzremo mladega glasbenika, na začetku svoje glasbene poti, kot mladega kmeta, ki je začel z lastno kmetijo . Pred vami je njegovo pismo Ministrstvu za glasbo, RS.

BORUT VIŠAJ
Simfonična ulica 2b
3000 Oktavje

MINISTRSTVO ZA GLASBO
Trg koruznih brigad 5
1000 Ljubljena

 

Spoštovani,

sem Borut Višaj. Od malih nog so mi bile strast rastline in živali, traktor najljubša igrača in moj peskovnik je kaj kmalu zamenjala njiva. Že kot otrok sem se naučil vse, kar je potrebno vedeti o pridelavi hrane. Starša sta bila vesela in pokončna, zaposlena v podjetju, ki šiva obleke, doma pa smo imeli samooskrbno kmetijo, kjer smo pridelali ravno dovolj zase. Seveda smo vedno kaj poslali tudi sorodnikom v Ljubljano. V osnovni šoli sem po pouku doma pomagal pri delu in se pri tem tudi nemalo življenskega naučil.

Po končani gimnaziji sem se odločil za študij ekonomije, čeprav še sam ne vem, zakaj. Starši so bili ponosni name in prijatelji so me trepljali po rami. Po končanih treh letnikih študija sem se začel zavedno obračati proti agronomiji. Rad sem pomagal na oddaljeni sosedovi kmetiji, kjer so se preživljali izključno s svojim pridelkom. Temu, kar so počeli tam, zdaj pravijo ekološka pridelava hrane. Proti koncu študija sem jasno začutil, da je moje mesto na kmetiji in poslanstvo v tem, da bi obdeloval Zemljo. S prihranjenim denarjem sem kupil prvo malo večjo njivo v bližini sosedove kmetije. Ta sosed, po imenu Velemir, mi je prijazno odstopil del kmetijskega objekta, ki ga sam ni redno uporabljal in mi pomagal tudi z vsemi stroji, ki so potrebni za uspešno obdelavo, pa si jih takrat še nisem mogel privoščiti. Ministrstvo za glasbo mi pri svojih začetkih ni bilo pripravljeno pomagati.

Ob pogovoru s kolegi s faksa sem dobil tudi kakšen pameten predlog, predvsem pa so mi svetovali, naj se zaposlim še kod drugod in svojo njivo obdelujem raje za dušo, ob prostem času. Razložili so mi, da se pri nas od kmetijstva ne da živeti. Zanimivo, nihče od njih še ni stal na njivi.

Med pregledovanjem starih fotografij, na katerih je moj ded slikan ponosno stoječ pod lipo na svoji njivi, obdan z nasmejano družino, ki mu je pri delu pomagala, sem ugotovil, da ima tradicija težo. Rad imam svoje korenine, svojo tradicijo in zgodovino. Čas za odločitev, kaj bom prideloval na svoji njivi, je prišel sočasno z mojimi razmišljanji o lastni vlogi v današnji družbi. Ker ima moj košček zemlje peščeno ilovnata tla, tudi v duhu nadaljevanja svoje družinske (in narodne) tradicije, sem se odločil, da tu zasadim ajdo. Gojil jo je že stari ded in tudi z razgledne točke, na katero sem splezal ob študiju, sem ugotovil, da je kvalitetno in ekološko pridelane ajde pri nas premalo. Po žetvi bi jo moral, z malo podjetniške žilice, tudi uspešno prodati. Prijatelji so sčasoma izvedeli za mojo odločitev in mi svetovali, naj gojim raje koruzo, ker naj bi z njo lažje prodrl v tujino. Danes me radi opomnijo na velikost našega trga, češ, da je premajhen.

Pri zagonu svoje kmetije sem moral poleg kvalitetnega pridelka skrbeti še za privlačno zunanjo podobo kmetije, s pomočjo kreativnih prijateljev izdelati svoj logo, vizitke, si narediti internetno stran, se povezati s svetom preko socialnih omrežij, spoznati svoj trg in navezati stik s kupci svoje ajde. Delo je prijetno in izpolnjuje duha, četudi traja od jutra do večera. Če ne na njivi, pa v pisarni, delam s srcem, večere pa preživljam v družbi starejšega soseda Velemirja, h komur na obisk včasih zaide tudi starejši gospod, ki je dolga leta uspešno vodil svojo kmetijo in jo po svojih močeh vodi še danes. Ne dolgo nazaj mi je ob stisku roke dejal: “Veš, fant, če bi moral danes začenjati od začetka, tega ne bi storil. Časi so za slovenske kmete pretežki.” Kljub zavedanju številnih ovir in neurejenosti na tem področju pri nas za delo prijemam z obema rokama in voljo, da se pri nas kaj spremeni.

Na tej točki, spoštovani gospod minister Nižaj, naj izrazim namen mojega pisanja. To je skrb za soljudi, ki se prehranjujejo skoraj izključno le še s tujo, osiromašeno koruzo. Ljudje, ki v svojo prehrano še vključujejo domače polnozrnate žitarice, ki so dokazano tudi veliko bolj hranilne, se opazno spreminjajo v manjšino. Na tržnicah se je včasih trlo ljudi, sam pa nisem zmogel proizvesti dovolj ajde, da bi jo mogli dobiti vsi, ki so jo želeli. Danes, kot bi iskal zlato v zemlji, sam iščem posameznike in družine, ki se še prehranjujejo domače in zdravo in se zavedajo blagodejnih učinkov naše cenjene ajde. Z njimi imam neposreden stik, ki me skozi poznavanje njihovih zgodb tudi izpolnjuje. Prodaje svoje ajde preko izkoriščevalskih posrednikov pa si tako ali tako ne morem privoščiti.

Zanima me, kakšno je vaše zavedanje našega (skupnega) stanja in kakšna je vaša strategija v boju proti “koruznim” lobijem v bodoče?

V pričakovanju vašega odgovora, s spoštovanjem,

 

Borut Višaj

Povezani članki: