Kolumnist Blaž Učakar: Gensko spremenjena glasba 2/3 – Upside dol

Blaž Učakar / Foto: Jana Šnuderl (JS Design)

Tokrat bomo zamenjali vlogi Anglije in Slovenije, situacijo slovenskega benda pa preslikali v realnost uspešnejše angleške glasbene skupine.

Čedahučiji smo se ob zaključku koncertne turneje po Sloveniji odločili, da “zaorjemo” tudi drugod po Evropi. Smo tik pred izdajo plošče Severnica, ki je že težko pričakovana po Evropi in ZDA, kmalu pa bo distribuirana tudi širom sveta. Iz minstrstva za zunanje zadeve so v sodelovnju z ministrstvom za glasbo izvedeli za našo koncertno namero. Po kratkem pogovoru so nam ponudili sponzorstvo za turnejo po Angliji, z vidika širjenja slovenske kulture in slovenskega gospodarstva v tujini. Tam naj bi imeli v bodoče naši gospodarstveniki velike načrte.  Prosili so nas, da o turneji napišemo kratko poročilo, ki bo služilo kot del orisa stanja slovenske kulture v tem delu Evrope, hkrati pa kot dokazilo tem, kako so bila porabljena sredstva iz državnega proračuna. Pred vami so izseki iz poročila.

Z avtobusom smo prispeli v malo deželo z imenom Anglija, s čudovito in raznoliko naravo ter nadvse gostoljubnimi ljudmi. Z redkimi izjemami so znali prav vsi tekoče govoriti slovensko, mladi so v slengu uporabljali celo poslovenjene besede. Nenavadno je slovenščino slišati popačeno v fraze kot so: “That’s u redu, model! Sooo ČIST HUDO!” “Today is zelo cold, considering it’s poletje.” Po svoje pa tudi razumemo, da se radi zgledujejo po nas.

Slovenci in naša glasba smo tam res popularni. Ljudje radi nosijo torbe, majice, kape in hlače s slovensko zastavo, veliko jih nosi tudi klobuke z všitim podpisom Vlada Kreslina, ki uživa status božanstva. Severa Gjurin je na plakatih širom Anglije, saj je njena nova kolekcija parfumov, z imenom Ljubezen, prodajna uspešnica. Med koncerti smo imeli tudi nekaj časa za druženje in ugotovili, da med mladimi vlada prepričanje, da je angleška glasba zanič in za njih veliko bolje zvenijo skladbe s slovenskimi besedili. Mladi bendi se trudijo peti v slovenščini, pa čeprav njihov besedni zaklad obsega le 300 slovenskih besed. Moramo priznati, da smo se ob poslušanju nepravilne rabe dvojine zelo zabavali. Veliko tistih, ki še pojejo v domačem jeziku se pa trudi, da bi bila njihova izgovorjava čimbolj podobna Slovenščini. Pretirana uporaba šumnikov je popularna, zato jim je ime Čedahuči zelo všeč.

Tekom turneje smo se ustavili v Leedsu, kjer sta pred nami igrali skupini Mrzloigra in Kralji sonca. Njihova besedila so seveda slovenska, trudijo se namreč dobiti mednarodno prepoznavnost. Zanimivo je bilo slišati, s kakšnimi težavami se tam soočajo bendi, čeprav se sami raje okličejo za ansamble, bojda se bolje sliši tako. Pravijo, da Angleži vse manj obiskujejo domače koncerte in da se njihova glasba na radijih vrti vse manj, pa še to večinoma ponoči. Težko je bilo verjeti, sploh glede na to, da so bili vsi naši koncerti razprodani. Kris Martin, glavni pevec Mrzloigre, nam je zaupal, da si želi priti v Ljubljano. Nekaj časa namerava igrati po LPP avtobusih, skrbi ga le, če bo uspel opraviti izpit strokovne komisije za izvajanje glasbe na javnih mestih. Morda bodo s skupino tu posneli tudi naslednji album, če si ga bodo lahko privoščili. Navdušen je bil ob misli, da bo končno obiskal Mengeš in si tudi v živo ogledal proizvodnjo inštrumentov Melodija. Izjemno ponosen je na svojo akustično kitaro znamke Zaletel in v njihovem ansamblu vsi uporabljajo naše kitarske efekte JaMit FX.

Ob povratku smo še vedno pod vtisi iz turneje in potrebovali smo nemalo časa, da se iz Severnice spustimo nazaj na tla. Pred kratkim pa naju je z Ivanom Zulianijem – našim bobnarjem, med sprehodom po Čopovi ulici v Ljubljani ustavil prijazen angleški turist. Prosil naju je za avtograme, ampak to je že druga zgodba.

 

Povezani članki: