Drugi dan tridesete Druge Godbe

Druga Godba 2014

Ljubljana / Kino Šiška, Metelkova
30. 5. 2014

… Pravzaprav prvi dan, če smatramo četrtkov koncert Juane Moline v Klubu CD kot predjed, ki je ustvarila ravno pravšnji apetit za ostale glasbene dobrote z vseh vetrov, ki so pristali na tridesetem meniju enega boljših mednarodnih festivalov na svetu. Naj vse tiste, ki so se ob zadnjem superlativu namrdnili, češ da je hvala o tem, kako DG sodi med sam vrh tovrstnih festivalov že močno izpeta, brž potolažim, da je cinizem povsem odveč. Druga Godba je namreč že v petek znova dokazala, da je hvale in spoštovanja vreden festival, ki mu je v enem samem večeru uspelo napolniti Katedralo Kina Šiška in glavnino metelkovskih klubov. Festival, ki je glasbene avanture željno občinstvo na valovih raznolike godbe treh kontinentov zgolj v šestih urah popeljal na intenzivno in nepozabno križarjenje.

Tako smo v mehkobi sivih oblakov, ki so nas pospremili v petkov večer, naše potovanje začeli kot se takšni atmosferi pritiče – z otožnimi melodijami etiopskega jazza, v katerih bolj kot vroče afriško sonce odzvanja nostalgija po nikoli doživetih nočeh v nekem temačnem baru neke zakotne newyorške ulice. Kot zvezda večera je namreč v Kinu Šiška prvi nastopil multi-instrumentalist Mulatu Astatke. Očeta ethiojazza, ki je Ljubljano zadnjič obiskal pred tremi leti v družbi skupine Heliocentrics, je tudi tokrat spremljala odlična zasedba, v kateri so se nizala zanimiva imena londonske jazz scene. Železni repertoar je gospod Astatke izpeljal tako, da je vsak komad oplemenitil s solažo enega ali dveh glasbenikov, sam pa se je ob tem selil od vibrafona in klaviatur do tolkal, ki jih je Mojster vzljubil v latino obdobju na začetku svoje glasbene kariere. Po otvoritvenem komadu Yekermo Sew se je v dokaj kratkem nastopu nanizalo še šest uspešnic.

Žarometi so med prvimi solisti osvetlili violončelista Iana Burdgea in četudi se mi je njegova izpostavitev za takšno godbo zazdela malce odveč, me je kaj kmalu utišalo trganje strun na kontrabasu, iz katerega je mojstrski John Edwards izvlekel nepopisni spekter zvokov, ki so segali od globočin najtemačnejšega žaganja, pa vse do nežnih tonov, ki so skorajda spominjali na harfo. Klaviaturist Nick Ramm nas v funky ritmih detektivk iz sedemdestih popeljal do Yegelle Tezete, v kateri sta si znamenito melodijo podajala trobentač Byron Wallen in saksofonist James Arben, ta pa je z naslednjim komadom saksofon zamenjal za prečno flavto. Razgreta publika, ki se je v Astatkejevo glasbo iz 70′-tih let povečini zaljubila šele z Jarmuschovim filmom Strti cvetovi, je z navdušenjem pozdravila še zadnjo »skico« Etiopije, nato pa se je morala vdati natrpanemu drugogodbaškemu urniku, saj je na svoj nastop že čakal tuareški kitarist iz Nigra.

Goumour Almoctar, mladenič, ki se skriva pod imenom Bombino, je pozornost svetovne javnosti dosegel s svojim zadnjim albumom Nomad, ki ga je v Nashvillu sproduciral Dan Auerbach, pevec in kitarist skupine The Black Keys. Svoj nastop pred močno ogretim občinstvom je Bambino s še tremimi spremljevalci otvoril z akustično kitaro v roki. A če je na začetku kazalo, da bo nastop potekal v maniri njegovih vzornikov Tinariwen, so že z drugim komadom v ospredje stopile električne kitare in koncert se je brž prelevil v rokenrol veselico podsaharske Afrike.

Ob poskočni godbi tuareških kavbojev, ki jih je z nežnim, večkrat pretihim glasom spremljal Bombino, so se mi v misli vsiljevale filmske podobe najbrž še nikoli posnetega afriškega westerna, a žalostna resnica je, da se je »kavbojka« v zgodovini tuaregov iz Nigra odvijala nekoliko drugače. Tuareške proteste je tamkajšnja vlada hotela zadušiti tudi s prepovedjo kitarske glasbe, ki je ravno zato postala simbol podsaharskega uporništva. Ob tem je Bambino nekoč dejal, da svoje kitare ne vidi kot pištole, temveč kot kladivo, pod katerim se Tuaregom gradijo nove hiše. Čeprav večina občinstva med koncertom najbrž ozaveščala krutih pogojev, v katerih so se kalili Bambinovi komadi, je vsa dvorana spodbudno poplesavala in le malo je bilo takih, ki se nam pod težo Mulatujeve melanhonije ni uspelo pravočasno prilagoditi na podsaharski rokenrol.

In prav hitra menjava zvrsti je posebnost, ki drugogodbaško občinstvo deli na tiste, ki ob tem tarnajo in na tiste, ki jim je hitri prelet čez raznovrstne glasbene planjave povsem po godu. Tako se mi je, kot mnogim drugim zgodilo, da sem malce zamudila naslednji koncert, na katerega sem še v Bambinovem ritmu odjezdila na Metelkovo, kjer se je v Menzi pri koritu že razkrival neprecenljiv biser povsem druge (z)godbe.

Pred polno dvorano osuplih obrazov je tamkajšnjem odru stal v zenovski mir odet  Wang Li, ki je s svojo skromno, skorajda meniško prezenco oplajal tišino z neverjetnim zvokom. Igral je na zanimivo zbirko tradicionalnih glasbil (od najbolj preproste drumlje, pahljačastega kouxiana, pa do Hulusi – nekronane kraljice vseh flavt), a nepopisni zvoki, ki so prihajali njegovih iz ust, še zdaleč niso vztrajali na starodavnih planjavah budističnih osamelcev, temveč so v hipu preskočili stoletja in se pretvorili v izvirno imitacijo prvovrstne elektronike. Marsikdo je v čudenju nad futurističnimi, malodane tehno in psy ritmi začel pogledovati za skritim elektrončkarjem, a na odru je bil še vedno le Wang Li, človek-inštrument, ki je namesto z elektriko upravljal s svojo energijo tako, da je občasno z roko podrsel po nevidnem tereminu.

Dih Azije, ki je malce spominjal na globočine tuvanskega grlenega petja, je Menzine obiskovalce začaral v nepremično gmoto, ki je v spoštljivi tišini sprejemala tudi modrost Wang Lijevih komentarjev, s katerimi je nadvse ponižno oplemenitil prehode med pesmimi. Tišina je končna destinacija glasbe je le en od njih, ki so se zasidrali tudi v mojo dušo. Čeprav sem se med koncertom spraševala, mar ne bi bilo bolje, ko bi Wang Lija namesto Menze gostil udobnejši Klub Cankarjevega doma, je prav, da je ta dragulj, ki sodi med najboljše koncerte letošnje Druge Godbe, doživelo toliko raznolikih ljudi, pa četudi stoje.

Prav nič mi ni bilo žal, da sem zaradi urice zena zamudila nastop ameriške hip-hop pevke Akua Naru. V notranjem miru, s katerim me je blagoslovil Wang Li, se nisem odločila za gužvanje med tistimi petdesetimi navdušenci, ki so pred zaprtimi vrati natrpane Gala Hale še vedno upali, da bodo lahko vstopili ter prisluhnili poeziji gospodične Naru.

Po nekaj vdihih svežega zraku sem se zato odpravila v CH0, kjer je bilo vse nared za še zadnji koncert v noči. Tam je na odru že čakalo tradicionalno korejsko glasbilo geomungo, od katerega pa tokrat ni bilo pričakovati zgolj starokorejske glasbe, saj je bila njegova lastnica Shim Eun-yong, članica mladega seulskega indie banda Jambinai, ki so s svojo brezkompromisno in nemilostno godbo dodobra pretresli Channelovo drobovje. Člani skupine, ki so se spoznali na študiju tradicionalne glasbe in so jih med drugimi navdahnili tudi Nine Inch Nails, ustvarjajo zanimivo fuzijo, ki tradicionalnim korejskim inštrumentom (poleg geomunga igrajo še na pihalo piri in brenkalo haegeum) daje novo vlogo ter jih z distorziranimi kitarami in bobni ponese daleč od prvin t. i. etno glasbe. V eklektičnem naboru metalsko-hardkorovsko-postrockerskih elementov z odra buta intenzivna energija, ki je že malce utrjene obiskovalce maratonskega večera znova postavila na noge.

Tisti, ki so navkljub intenzivnemu večeru imeli še dovolj energije, so jo lahko sprostili še na dj programu v Gromki, kjer so goste zabavali DJ Superbass in Rosapaeda Sound System iz Italije ter madžarski DJ Madd, marsikdo pa se je v pričakovanju zadnjega dne Druge Godbe, ki ga je že ob 13h otvorila turška skupina Rubato, rajši odpravil domov.

Tekst: Alenka Selčan
Foto: Urška Lukovnjak
Video: Sveže sadje 

Bombino

 

Mulatu Astatke

 

Wang Li

 

Povezani članki: