Oceani Nilsa Pettra Molvaerja

Nils Petter Molvaer

Nils Petter Molvaer. Skandinavec, ki navdih išče v zvokih in ga skozi trobento izpihne v samosvoj glasbeni izraz. Projekti, kjer nima možnosti improvizacije, ga ne zanimajo. 28. marca je izšel njegov zadnji album Switch, ki predstavlja nov zvok in še neslišan instrument, pedal steel kitaro. Njen zven se mu zdi tako brezhibno kakovosten, kot je melodija počasnega valovanja oceana. Sliši, kako komunicirajo ribe, vendar še nikoli v živo ni slišal kitov. 15. maja bo nastopil v Kinu Šiška, ki koncert pripravlja v sodelovanju z Branetom Rončelom.

 

 

Štiri leta in pol so minila od vašega zadnjega nastopa v Sloveniji. Kakšne spomine imate na večer 16. novembra 2009?

NPM: Spomnim se. Lepo je bilo, prizorišče mi je bilo všeč.

15. maja boste koncert izvedli na istem prizorišču. Se radi vračate? Kako izkoristite izkušnje z določenega prizorišča, ko se nanj ponovno vrnete?

NPM: Ne razmišljam toliko o tem, kako izkoristiti prednosti določenega prizorišča. Seveda se je vedno lepo vrniti na tako lep kraj, kot je Ljubljana, vendar sem, odkar sem nazadnje igral tam, imel več kot 300 koncertov, tako da se spomnim bolj malo. Pogosto se spomini vrnejo, ko sem ponovno na določenem prizorišču. Pravzaprav se spomnim, da imate blizu hotela, v katerem smo prenočili, zelo lep park. Tja sem šel teč. No, ampak to je verjetno zgolj zaradi tega, ker več koncertiram, kot pa tečem.

Kaj pričakujete od poslušalca na vašem koncertu? Pripravite mu namreč odlično podlago za zavedanje lastne eksistence, biti tukaj in zdaj.

NPM: Veseli me, če lahko preko glasbe posredujem sporočilo, ki spodbudi take občutke. Zame vsak koncert pomeni biti tukaj in zdaj. Isto je z izkušnjo. Seveda se bomo tudi tokrat potrudili, da bo vsak imel možnost, da to doživi.

Se kdaj, ko igrate, postavite v vlogo poslušalca? Si kdaj poskušate predstavljati, kaj doživljajo ljudje, ki so prišli poslušat vašo glasbo?

NPM: Ne. Kadar igram, sem z mislimi globoko v glasbi. Ne razmišljam, sem samo močno osredotočen na to, kar počnem. O tem, kaj ljudje razmišljajo in kako občutijo in doživljajo moje koncerte, razmišljam včasih, ko sem na koncertu sam v vlogi poslušalca.

Ustvarjate zvočno podlago in močno atmosfero. Koliko vam pomeni vizualna dopolnitev scene na odru? Ali sodelujete pri njenem oblikovanju?

NPM: Od začetka sem sodeloval tudi pri oblikovanju vizualne podobe. Vendar zaupam ljudem, ki so v moji zasedbi. Na tej turneji pa bomo atmosfero dopolnili s svetlobnimi učinki.

Kako izbirate VJ-je in s čim vas morajo prepričati?

NPM: Že od začetka sodelujem s Tordom Knudsenom. Pravzaprav je bil on prvi, ki sem ga povabil k sodelovanju. To je bilo sredi 90. let, ko sem sestavljal band Khmer. Kadar on ne more, ga nadomesti Tord Eliassen, Norvežan, ki živi v Franciji. Na žalost sta tokrat oba na dolgih turnejah tako da …

Kje dobite navdih za elektronske vložke? Ali skandinavska elektronska glasba vpliva na kompozicijo vaših elektronskih elementov?

NPM: Mogoče malo. Navdihuje me mnogo stvari, verjetno tudi skandinavska elektronska glasba. Zvok je moj največji navdih. Vedno najprej in predvsem iščem in poslušam zvoke, ki so mi všeč. To je tisto, kar me najbolj inspirira.

28. marca je izšel vaš zadnji album Switch. Ima zelo pomenljiv naslov. Zamenjali ste zasedbo, založbo, … Kako ste se odločili, da je čas za spremembo?

NPM: Pravzaprav je bilo vse skupaj zelo organsko. Že nekaj časa sem razmišljal, da bi v svojo glasbo vpletel pedal steel kitaro. Malo je manjkalo, pa bi si pred letom celo kupil svojo. Ko se je Stian Wasterhus osredotočil na svoj projekt, se mi je zdelo normalno, da ta zvok predstavim tudi v svoji glasbi in na ta način bolj smiselno izpeljem določene melodične kompozicije.

V svojo glasbo ste torej vpeljali nov inštrument, ki ga pri vas do zdaj še ni bilo mogoče slišati – pedal steel kitaro. Zakaj ravno ta?

NPM: Všeč mi je njen zvok. Je tako brezhibno kakovosten, kot bi poslušal počasno valovanje oceana. Zdelo se mi je, da se bo zvok pedal steel kitare dobro ujel z zvokom moje trobente in mislim, da se res. In Geir je izvrsten glasbenik, tako da sem zaradi tega zelo vesel.

Switch je izšel pri založbi Okeh Records. Gre za jazz znamko znane založbe Sony. Si želite večje promocije?

NPM: Mislim, da vedno obstaja želja po večji promociji. Vsaka založba ima določen proračun, ki predvideva določeno naklado albumov. Če jih prodajo milijon, dobiš večjo promocijo, kot si si predstavljal; če jih prodajo pet tisoč, je to to, kar ti ponudijo in nič več. Tako to gre. Sicer pa mislim, da Okeh pravzaprav je Sony. Nekatere založbe so pač boljše od drugih.

Do kakšnega pomembnega spoznanja pri ustvarjanju svoje glasbe mora avtor priti, ko presodi, da je čas za spremembo oziroma kaj je generator spremembe?

NPM: Mislim, da je to stvar vsakega posameznika. Nekateri v svojih karierah naredijo mnogo sprememb, drugi malo, spet tretji na to sploh ne pomislijo. Jaz osebno poskušam slediti svojemu občutku in radovednosti.

Zdi se, da imate Norvežani in nasploh Skandinavci bolj drzen in fleksibilen odnos do jazza. Kaj mislite, da je vzrok za to?

NPM: Mora biti nekaj z našo vikinško krvjo. 🙂 Hecam se. Mislim, da ima to opraviti z mnogimi stvarmi. Ena je mogoče ta, da je Norveška majhna država z zelo odprto glasbeno sceno, kjer glasbeniki iz različnih glasbenih stilov ustvarjajo skupne projekte. Na ta način se pojavijo novi, sveži glasbeni izrazi, ki so posledica odprtih in neobremenjenih pogledov. Verjetno je razlogov za to še zelo veliko, ampak sam o tem nikoli nisem razmišljal, razen tokrat, ko ste me to vprašali.

Znani ste po tem, da igrate mnogo različni glasbenih stilov. Bi lahko izpostavili, v katerem se počutite najbolj domače in kater vam pušča največ svobode pri vašem glasbenem izrazu?

NPM: Običajno se ne lotim projektov, kjer že na začetku vem, da ne bom imel možnosti improvizacije in interakcije z glasbo. V svojih glasbenih projektih imam vso potrebno svobodo.

Kateri vaš album pa vam je zvokovno najbližje?

NPM: Zvokovno? Rekel bi, da Switch, ker je zadnji, ki sem ga naredil. Kolikor se spomnim, mi je všeč zvok na večini mojih albumov. Ko določen album zaključim, ga ne poslušam več, razen če želim slišati določene glasbene oblike, itd …

Ustvarjate tudi glasbo za filme, baletne predstave, razstave, … V čem se tovrstno komponiranje razlikuje od tistega za album? V kolikšnem delu ste pri ustvarjanju le-tega svobodni?

NPM: Gre za popolnoma drugačen način dela. Zame gre pri ustvarjanju filmske glasbe za minimalizem. Preprostost. Film je solist, jaz pa sem tisti, ki zaobjame vse situacije, pokrajino, čustva, itd. Pri baletu je enako. Tudi pri razstavah so stvari zelo odprte. Skupno vsem je ustvarjanje razpoloženja.

Lahko s svojo kompozicijo glasbe vplivate na končno podobo predstave ali so smernice že vnaprej določene?

NPM: Lahko in mislim, da se to od mene tudi pričakuje. Vendar se mi zdi pomembno, da v glasbi ne pretiravam s čustvi. Všeč mi je, kadar so določene situacije podcenjene, kadar izražajo manj, kot je bilo pričakovano. Včasih glasba niti ni potrebna ali pa lahko vsebuje zgolj eno ali dve noti, ki sta pravilno umeščeni. Rad delam na ta način.

Ste šli kdaj na morje poslušat kite?

NPM: Ne. Da bi slišal kite, moraš biti pod vodo. Sem se pa že potapljal na kar nekaj krajih in lahko slišim, kako komunicirajo ribe. Sliši se kot klikanje. Na žalost pa, razen na CD-jih in televiziji, nikoli nisem slišal kitov.

Kaja Jezernik

Aktualen album Switch boste lahko slišali v petek, 9. maja ob 17.00 v oddaji Glasbena idilika na radiu MARŠ.

Povezani članki: