La la la la Laibach v Križankah

Laibach

Ljubljana / Križanke
16. 5. 2014

Saj veste, kako to gre – če sparite Keitha in Jaggerja, dobite Rolling Stonese. Če postavite vsakega v svoj kot, dobite pirata s Karibov in poslovneža. Ali pa Lennon in McCartney – sparjena skupaj dasta Beatlese, vsak zase pa sta samo mrtvi in plemeniti. Nekako tako gre zgodba z Laibachi in politiko, vsak zase sta bistveno manj zanimiva, kot če ju postavimo v skupni kontekst. Še več – zdi se, kot da se organsko povezujeta, kot da je že od nekdaj mišljeno tako, kot da je nujno, da prvi pol izkrivlja pogled na drugega in obratno. Zamislite si idiličen svet, Stepford recimo, v idiličen popoln svet polov ne moremo postaviti, ni plusa ni minusa, ni dialektike.

A tudi Stepfordu vlada nek dobronamerno zlobni načrt, tako da popolnega sveta ni. In v kakšnem svetu je omogočeno, da v neki čudni perverziji umetniško delo prevzame kontekst političnega diskurza? Seveda, v svetu, kjer politika prevzame umetniški diskurz, torej, ko se sistem delovanja države, ki naj bi bila zgolj in samo servis vsem državljanom, zgubi stik z realnostjo in postane umetniški projekt. Slika se obrača na glavo in zbudimo se, ko smo že v netopirski fazi, ko že nekaj časa visimo s stropa, ko se nam začne nabirati kri v glavi namesto v nogah.

Sicer je pa z Laibachi vedno križ – ravno dobro smo se navadili na to, da vedno, ko stegnejo jezik, sledi kaj pretežno katastrofičnega. In vsem prisotnim gredo lasje pokonci, ko slišijo za kak nov njihov projekt. Potem pa ti pridejo in namesto da bi secirali mrtvece, ustanovijo gibanje in odkrito in brez rezerve pozivajo k spremembam. Ne dajo recepta in navodil za uporabo, ampak kakršna koli sprememba je boljša kot vztrajnost v zatečenem stanju. Laibachi še nikoli niso bili tako razigrani, tako optimistični in že skorajda malce osladni pozitivci, kot so to postali v zadnjem času. Se morda za tem skriva globlji pomen, kak zloben načrt prevzema oblasti, imajo masterplan, kako na hitro zrušiti državo ali celoten zahodni politični sistem in nam v možgane v večno indoktrinacijo vsaditi njihov The-best-of? Ne vem zagotovo, a po mojem skromnem mnenju ne gre za igro, zdi se, kot da so Laibach odkrili svoj pravi obraz. WYSIWYG.

Morda bi lahko v tem kontekstu razumeli podnaslov njihovega koncerta v Križankah – Naredimo to deželo spet sproščeno. V male možgane takoj zaseka podoben izrek iz leta ‘41 in bolj kolerični primerki bi lahko spet pomislili na provokacijo, a obstaja nekaj pomembnih razlik. Če je bil leta 1941 dan ukaz, tokrat ne gre za prelaganje krivde na nekoga drugega, “naredimo” ne pomeni, naj si kdo drug umaže roke z delom. »Naredimo« je stvar konsenza, po možnosti čim večjega. Pa ni nujno, da bi se sproščali. Pomembna se mi zdi še neka razlika – ukaz iz preteklosti predpostavlja uresničen cilj, dosežen enkrat za vedno. Sedaj si pa zamislite nekoga, ki bi poskušal enkrat za vselej doseči sproščenost. Razumete absurd – v svetu, kjer nam evolucija iz dneva v dan vsiljuje, kako doseči stanje končne in neminljive sproščenosti. Večni wellness. Nekako ne zveni čisto v redu.

Koncertu v Križankah bi težko prilepili kakšno zelo usodno, prelomno ali zgodovinsko oznako, to so bili Laibachi, kakršne poznamo – monolitna glasbena forma, ki s svojo udarnostjo in večno aktualnostjo vedno znova pokaže prav presenetljivo vitalnost. Laibachi obračajo smer vožnje bolj po korakih. Ena izmed takšnih inovacij je bil vsekakor umetno sintetiziran glas, ki je po eni strani kot ironičen komentar, po drugi strani pa kot resnični animator poskušal animirati zbrano ljudstvo. Kar je že samo po sebi malce obešenjaško – kako lahko ob trku na monolit sploh lahko še prižigaš vžigalnike ali skovikaš kot Božiček? Vsekakor poteza, ki se razteguje nekje med samoironijo, odkritosrčnostjo, aktivizmom in kritiko. Pač nekaj, kar lahko od Laibachov hkrati pričakujemo in ne pričakujemo.

Je bil pa zato zvok toliko bolj Laibachovski – oster, natančen, brez posebnega prostora za improvizacijo in naključja. Komadi z nove plošče, ki so jih igrali v prvi polovici koncerta, so bili na uho še dosti boljši kot so na albumu. In zaigrali so prav vse, čeprav v malce pomešanem vrstnem redu, kot so na albumu. In začeli so s kratko verzijo evrovizijske himne Te deum, tako da sem čakal samo še na to, kdaj bo na oder stopilo Conchita Wurst. Če bi bili malce obešenjaški, bi se Fras lahko oblekel v kako raznobarvno oblekico, a ker Laibachi niso čisto navadna Evrovizija, je v drugem delu sledil še retro del, čeprav ni bil tako zelo usmerjen k slavni preteklosti. Love on the beat in See that my grave is kept clean so itak dodani kot bonusi na Spectre, predelava Dylanove Ballad of a thin man tudi ni ravno stara, Warme Lederhaut oz. Warm Letherette pa najverjetneje, vsaj jaz je še nisem ujel na njihovih koncertih, spada v koš priredb, ki se ni uvrstil na njihove albume. Skratka, koncert je bil zaokrožena celota predstavitve novega albuma z dodatnimi komadi, ki niso ravno najbolj znani, zelo lepo pa dopolnijo aktualni album v neko lepo celoto.

Sve u svemu, Laibache je vedno lepo videti na odru, ne glede na to, ali predstavljajo kak nov album ali pa nas samo opominjajo, da so še vedno tu. A v obeh primerih se zdi, kot da se od prejšnjega špila, če le ni preteklo preveč časa, niso bistveno spremenili. A malce natančnejši pogled pove, da se kljub temu premikajo in spreminjajo – vztrajno, korak za korak, počasi, a gotovo. In seveda je tu še avra kontroverznosti, ki jih spremlja praktično od začetka njihovega delovanja. Seveda gre nemalokrat za provokacije, a vseeno je to preozek opis njihovih dejanj. Laibachi so tokrat lahkotnejši in raznoliki bolj kot v preteklosti. Kam gredo in ali jim bo uspelo aktivirati občinstvo … Kdo ve. Odgovor ni več v njihovi domeni.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak 

Povezani članki:

Značke: ,