Juana Molina na Drugi godbi ’14

Juana Molina

Ljubljana / Cankarjev Dom
29. 5. 2014

Za svoj trideseti rojstni dan nam je Druga Godba za predjed postregla s svojevrstno slaščico. Letošnji maratonski festival je namreč otvorila Juana Molina, prva dama (ne le) argentinske folktronike.

Za krhko postavo s prodornimi očmi se ne skriva zgolj še ena od novodobnih kantavtoric z ljubkim glasom in stasom, temveč zrela, razmišljujoča avtorica in glasbenica s svojstvenim izrazom, ki ji je v četrtek, 29. maja uspelo napolniti dvorano Kluba Cankarjevega doma do zadnjega kotička – tako da sem, kot mnogi drugi, koncert presedela kar na tleh.

Juana Molina na letošnji turneji predstavlja predvsem svoj zadnji album Wed 21, izdan oktobra lani. Album, ki ga je ustvarjala skorajda pet let, zaznamuje polnejši zvok električne kitare, ki je zamenjala akustično, in z malce razglašenim zvokom ter neubrano elektroniko tvori simpatičen kontrast mehkobi njenega glasu, ki ga z živimi posnetki nasnemuje in sestavlja v večplastno celoto.

Tudi na včerajšnjem koncertu nas je ujela v mrežo hipnotično repetativnih zank, ki pa navkljub neizmerni ljubkosti ne utone v plitvinah plehkega popa, saj jo v domiselnih elektronsko začinjenih kompozicijah oplemeniti tudi izvirna disonanca, ki razglašeno zabeli tudi naslovno skladbo albuma. A vendar nasprotno od pričakovanega koncert ni bil le promocija njenih zadnjih stvaritev, saj nas je Johanca kaj kmalu popeljala na sprehod po prejšnjih albumih, kar je razveselilo marsikaterega zvestega poslušalca.

Tako smo po uvodnih dveh, malce preglasno odigranih komadih z zadnjega albuma – uspešnici Eras in po brazilski tropikaliji rahlo dišeči Lo Decidi Yo – prešli na prejšnji album. Vitalna in nadvse mladostna abrahamka Molina je z zanosom dvajsetletnice na pragu svojih prvih dogodovščin z vsem srcem odpela naslovni komad Un dia, ki ga spojila z Vive solo. Znova smo se vrnili k Wed 21, tokrat s psihadelično obarvanim Ay, No Se Ofendan, ki menda opeva Platonov mit o Eru in drugih legendah antične Grčije, slišali pa smo tudi Ferocísimo, Bicho Auto in Sin Guia No.

Verjetno nisem bila edina, ki je obžalovala svoje mizerno znanje španščine. Ne le zaradi izgubljenega smisla sicer dokaj globokoumnih besedil, temveč predvsem zato, da bi lahko ta nadvse komunikativna dama z občinstvom duhovičila v materinščini. Nekdanja zvezda argentinske humoristične serije Juana in njene sestre, ki je ravno pravi čas ubežala igralski slavi in se na srečo mnogih posvetila glasbi, še vedno rada zabava publiko, ki je tokrat nemara delovala nekoliko preresno, čeprav je vsak komad pospremila z bučnim aplavzom in vzkliki navdušenja.

Da bi se približala občinstvu, je Juana simpatično oponašala slovenščino, ki v njeni različini zveni kot žlobudravščina, sprejemala pa je celo glasbene želje. A ko je en od njenih zvestih poslušalcev zaklical, naj zaigra El perro iz njenega drugega albuma, je navihano odvrnila, da te pesmi ni igrala že tako dolgo, da je ne zna več. Namesto nje je z albuma Tres cosas izbrala No es tan cierto, nato pa prav z albuma Segundo odigrala še podaljšano različico Quien?.

Z njo je znova popolnoma suvereno dokazala, da za svoj nastop pravzaprav ne potrebuje »zunanjih diskov«, kot je v šali poimenovala glasbenika, ki sta jo spremljala s klaviaturami, akustično kitaro ter bobni, saj ji je povsem sami preprosto melodijo uspelo razviti v kompleksen preplet nasnetih zvokov in melodij, ki jih je pospremila še z značilnimi šepeti in vzdihi. Na odru pa ni za dolgo ostala sama, saj sta se ji za konec koncerta znova pridružila oba glasbenika.

Ne le s svojo milino in humorjem, temveč predvsem s specifičnim glasbenim izrazom, je ta čudežna OneWomanBand nedvomno očarala dobršnji del ljubljanskega občinstva in ga tako prijazno pospremila skozi festivalska vrata, ki jih ob svoji tridesetletnici na široko odpira Druga Godba.

Alenka Selčan

Povezani članki: