Giordano Grossi Quartet – Old Stories

Giordano Grossi Quartet: Old Stories

2012, Piccola Orchestra Records

Plošča Old Stories italijanskega basista in skladatelja Giordana Grossija, kateremu so se pri muziciranju pridružili še Fabio Rossato na harmoniki, Matteo Turella na kitari in Nelide Bandello na bobnih ter se poimenovali preprosto Giordano Grossi Quartet, prinaša osem avtorskih skladb vodje zasedbe in dve priredbi.

Prva, Super8, nas zapeljivo povabi k poslušanju zgodb, ki nam jih ponujajo v nadaljevanju. Z malček grobo, surovo, težko – da ne rečem nemarno – kitarsko tehniko in uvod, ki ga že trenutek zatem ublaži mehkoba harmonike ter podpora ostalih dveh instrumentov, nam slika lahnost Mediterana. Čista, jasna, lirična kompozicija kar kliče po doživetjih in njihovi ubeseditvi, vizualizaciji. Sredozemlje se odstira tudi v Take It Easy, prepredeni z nežnimi dialogi basa in kitare, kjer se zgodba nikdar ne razklene, marveč do konca ostaja za kanec neizrečenega. Tacabanda se z grobim, temačnim in globokim bobnom zlije z visokimi, piskajočimi toni harmonike; podobno je z valčkom Little Piera. Be Quiet ne le s svojim naslovom, marveč tudi z glasbo na mesto prestola postavlja tišino. Kitara, še vedno surova, prevzame osrednjo vlogo in z mnogimi zamolki, ki jih prestreza bas, medtem ko nadvse pridušen boben ostaja v ozadju, izpoveduje zgodbo, povsem drugačno od poprejšnjih, tudi kasnejših.

Že prej omenjeni priredbi sta po svoji kompozicijski plati, z izjemo Super8 in Take It Easy, morda nekoliko močnejši od ostalih, medtem ko zvočno ne izstopata. Gre za Heart Of Gold Neila Younga, izvirno kantavtorsko-bluesovsko-folkrockovsko balado, ki v tej preobleki zveni sveže, a vendar prepoznavno. Druga je solistična A Silent Way Josefa “Joa” Zawinula, ena redkih, ki v ospredje postavlja bas. Pravzaprav le v tej najdemo izrazitejši basovski odsek, saj sicer ta skupaj z bobni ohranja vlogo podpornika in do izraza pride le redko, a še to ne toliko v smislu solističnih vložkov, prej mosta med enim in drugim delom. Kar je nekoliko presenetljivo, glede na to, da je pobudnik projekta basist.

Celotna plošča daje vtis enotnosti in če kitara večino časa ostaja nekoliko groba in surova, jo blažita mehkoba in oblost harmonike. A kakšen zamah vstran bi ne bil odveč, niti na škodo celovitosti ne. Vsaka skladba zase stoji. Ob poslušanju celotne plošče pa občasno nekaj umanjka. Tisto, kar bi nas predramilo, namesto uspavalo.

Kot je zatrdil že sam Grossi, v ospredju plošče Old Stories nikakor ni tehnična perfekcija, marveč zgodbe. Čustva. In spomini. Želja po ohranjanju le-teh. In čarobnost ne nazadnje prihaja iz vulkana občutij ter hrepenenj. A temu navkljub občasno v kakšni pesmi umanjka tisto “nekaj več”, umanjkata globina in svežina. Turellijeve rešitve se na trenutke ponavljajo ali vsaj nakazujejo, da težko izpreže iz lastnih mu razvez, medtem ko je Rossato njegovo popolno nasprotje, saj v skladbe vnaša življenje. Zaradi njega je pravzaprav sploh mogoče doživeti glasbo, ki v svoji abstraktnosti kar kliče po vizualizaciji in zgodbah, ki čakajo na nas …

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.