Eskobars – Ni dovolj!

Eskobars - Ni dovolj!

2014, Dallas Records

Že dobro desetletje se vleče precej uspešen indie val, ki na koncerte, festivale, youtube privabi dovolj veliko množico poslušalcev, da posamezne skupine zaslovijo, postanejo zvezde in idoli mladih in manj mladih poslušalcev. Pri tem so predvsem uspešni bandi preko luže in še bolj z Otoka, ki je prava valilnica dobrih indie/alter rock bandov. Arctic Monkeys, The Black KeysKaiser ChiefsFranz Ferdinand so zasedbe, ki svoj obstoj v glasbenem svetu utrjujejo že dobro desetletje. S prijatelji smo že večkrat zapadli v debato, da pa v Sloveniji pač nimamo podobnega banda, ki bi (u)lovil indie val in ga uspešno jezdil. Vedno znova govorimo o novem albumu Siddharte, Big foot mame, MI2, Elvis Jackson, ki so glasbeniki stare šole. Vsake toliko se sicer skuša na sceno prebiti kak domač band z nekoliko bolj modernim »urbanim« zvokom, ki ima priokus indie trenda, a vedno znova je preglašen z drugimi zasedbami.

Eden takih »indie« poskusov je zasedba Eskobars, ki trenutno po Sloveniji ponuja svoj drugi album Ni dovolj! Začetki četverice sicer segajo že v leto 2008, nase pa so najbolj opozorili, ko so leta 2009 kot zmagovalci natečaja ItakDžafest igrali kot predskupina The Killers. Na svoji spletni strani izpostavljajo tudi igranje kot predskupina Plavega Orkestra v Tivoliju in nastop na festivalu MARS leta 2010. Svoj prvenec so Primorci izdali pred štirimi leti in ga poimenovali po sebi. Tudi tam so prepevali v angleščini in sodelovali z Dejanom Radičevićem in Neisho, a zdi se, da  jim že ob prvencu uveljavljena imena domače scene niso prinesla preboja, ki bi si ga želeli.

Zato bi lahko druga plošča ponudila več, a ponovno kljub podpori založbe Dallas, sodelovanju številnih priznanih slovenskih imen (Jani Hace, Nikola Sekulovič, Anže Langus, producent Dejan Radičević) je Ni dovolj! premalo tudi za slovenski trg. Manjka ji drznosti, igrivosti, tistega »poj z mano« faktorja, žal daje občutek, da se vseh deset sklad nahaja znotraj iste harmonije, komajda se zazna melodični in aranžerski preboj. Glede na to, da Primorci pojejo v slovenščini, pomeni, da ciljajo na domačo slovensko publiko, odločili so se biti glavni na vasi, a jim žal indie slovenskega prostora ni uspelo dobro izkoristiti. Morali bi zavzeti bolj odločno držo, četudi bi s tem več tvegali, sedaj pa so se odločili za sredino, zgolj všečnost za vse, ki pa jim ne bo prinesla polnih dvoran in klikov na youtubu. Njihove pesmi dosegajo »le« nekaj tisoč klikov. Čeprav je na radijskih postajah moč slišati komad Ni dovolj in tudi Hodim naprej, gre žal za komade, ki gredo mimo, ničesar ne premaknejo, so t. i. nemoteči med nakupovanjem ali vožnjo. Malokdo pa ob njih zastriže z ušesi, navije glasnost do konca in suvereno kriči refren, kar je mnogim svetovnim indie bandom uspelo. No, veliko pa jih je tudi potonilo. Besedilno Eskobars ostajajo na polju ljubezni, ploščo pa zaključijo s skladbo Bele zastave, ki govori o obžalovanju, da v življenju nismo poskusili več, več tvegali. Sicer v skladbe vključujejo trobenti, klaviature …, se nekoliko poigravajo z ritmi, a je vse skupaj še zmeraj premalo.

Čeprav plošči do sedaj nismo namenili preveč lepih besed in pohval, izdelek kljub temu ni slab, je zgolj razočaranje, saj bi lahko Eskobars v svoji drugi plošči dostavili precej več, kot pa zgolj povprečno ploščo, katere noben komad najbrž ne bo ostal za zmeraj. Nikakor pa fantje ne smejo vreči puške v koruzo, le nekoliko več si morajo upati in biti bolj udarni.

Katarina Trstenjak

 

Povezani članki:

Značke: ,