Ambientalno valovanje Basinskega

William Basinski (foto: Peter J. Kierzkowski)

Ljubljana / Kino Šiška
21. 5. 2014

Sound artisti, moderni skladatelji in raznorazni glasbeni (predvsem pa zvočni) eksperimentalci ne predstavljajo ravno tipa glasbenikov, ki bi redno vzbujal pozornost “mainstreamovske” javnosti in žel hvalo največjih glasbenih revij. Sem in tja pa se vendarle pojavijo tudi izjeme. Ena izmed njih je definitivno William Basinski, newyorški pianist in sound artist z zavidljivo (več kot tridesetletno) kariero in lepo bero uspehov, tudi po standardih popularne glasbe. Kljub temu, da je praktično celo kariero posvetil bolj ali manj istemu področju (eksperimentiranju z zvoki s kasetnega traku in klavirja), je pravi uspeh dosegel šele na začetku tega tisočletja s tetralogijo The Disintegration Loops, v kateri je ostanke že praktično razpadlih kasetnih posnetkov iz začetka svoje kariere zloopal v melanholično maso minimalističnega ambienta. In čeprav minimalistični ambient ni ravno žanr, ki bi posebno vznemirjal srca povprečnih glasbenih navdušencev, je ideja “zvoka razkroja” našla pozornost tako pri velikih glasbenih medijih, ki The Disintegration Loops kar po vrsti uvrščajo med ključna dela moderne elektronske glasbe kot tudi pri tistih nekoliko bolj odprtih poslušalcih. Danes je William Basinski stalnica ambientalne glasbene scene, gost številnih velikih glasbenih dogodkov, spoštovan in cenjen z vseh strani. Skratka, glasbenik takšnega kalibra, da njegovega nastopa pač ne gre kar tako spregledati, ko enkrat vendarle zaide tudi v naše kraje …

Sredin obisk Basinskega je potekal v sklopu serije Sonica, poleg njega pa se je občinstvu predstavil še slovenski avdio-vizualni avtor Luka Prinčič, ki je bil vsaj zame pred nastopom popolna neznanka … In moram priznati, da popolnoma neupravičeno. Njegovo temačno in ritmično nelinearno zvočno ustvarjanje (poslušati velja recimo njegov lanskoletni izdelek Sad Sam Lucky Outtakes, sicer soundtrack za istoimensko plesno predstavo) sicer nimajo kaj dosti skupnega z minimalizmom Basinskega, a to – sploh pri nastopih v živo – niti približno ni problem. Fantastične zvočne kompozicije, ki se prelivajo (ti njegovi prehodi so res nekaj izjemnega) med klasičnim ambientalnim drone-om in morda rahlo nadležnimi glitchevskimi vložki, so bile vsekakor najboljši možen uvod v večer, pa čeprav so ga malo kvarila trda tla Komune … Mislim resno, za vse prihodnje ambientalne dogodke bi bilo potrebno postavit vsaj stole, čeprav bi bili verjetno ležalniki še bolj primerni …

To zadnje je še bolj veljalo za nastop Basinskega, ki je za ta večer pripravil “nekaj novega” (k temu je mimogrede dodal še prav zlobno pripombo, da gre za improvizacijo in da ne more garantirati, da bo vse šlo v redu), kar se je sicer izkazalo za zanj precej tipično kompozicijo (vključno z obvezno uporabo kasetnih trakov), eno samo, praktično neskončno ambientalno gmoto loop-ov, ki je hkrati izredno subtilna in minimalistična, a zato nič manj učinkovita. Prav za konec sicer kar presenetljivo kratkega nastopa (celotna kompozicija ni bila daljša od 45 minut) se je tematika celo nekoliko spremenila in ambientalni wall-of-sound je zamenjal rahlo nepričakovan vložek “klasične” glasbe … Roko na srce, celotno zadevo komaj lahko označimo za glasbo, ki bi bila primerna za živo nastopanje, saj je ob neskončnih valovih mehkih, atmosferičnih zvočnih “kulis” kar težko ostati buden in pri zavesti. In video simulacija valovanja, ki je spremljala njegov glasbeni nastop tudi ni bila ravno v pomoč … Ampak moč in intenzivnost živih glasbenih nastopov sta ponavadi neprimerljiva z izkušnjo domačega poslušanja in ambient ni tu nobena izjema.

No, preden zapadem v pretirano meditativna razglabljanja, bi bilo potrebno omeniti še edino stvar, ki nikakor ni spadala v kontekst melanholično/nostalgične glasbe Basinskega. Namreč, to je kar Basinski sam. Oziroma njegov izgled, če smo natančni. Ne da bi ponavadi zahteval neke strašne standarde glede zunanjosti sound artistov, ampak če bi Williama srečali na ulici, bi ga verjetno prej zamenjali za kakšnega somišljenika Stevena Tylerja, kot pa za minimalističnega skladatelja. Morda so to res samo predsodki, ampak nadvse čudna frizura, sončna očala in oprijeto-bleščeče-črn usnjen kostum sta na odru ob TAKI glasbi res izpadla nekoliko čudno …

Upoštevajoč vse, tudi res (pre)kratek nastop Basinskega, je bil to vendarle izredno zadovoljujoč večer. Pa ne mislim zgolj metaforično, čisto fizično je nemogoče, da ne bi po taki dozi ambienta domov odšli popolnoma pomirjeni in srečni. Zakaj bi se sploh trudili z jogo in meditacijo, zakaj je potrebno žreti pomirjevala in antidepresive, ko je pa vse, kar potrebujete za pomiritev in odpravo vseh težav le nekaj ur dobrega ambienta na dan. In mislim, da se v tem primeru tudi mainstream kultura popolnoma nič ne moti, ko označuje Williama Basinskega za morda najpomembnejšega minimalističnega avtorja našega časa … Kaj boljšega je težko najti.

Črt Jarh

Povezani članki: