Velike količine pristnega sanjavega islandskega pozitivizma ali múm v KŠ

múm

Ljubljana / Kino Šiška
2. 4. 2014 

Nič kaj pretirano ne bi bilo reči, da islandska glasba za večino povprečnih poslušalcev  bolj ali manj predstavlja dve imeni: Björk in Sigur Ros. Tisti nekoliko bolj razsvetljeni poznavalci pa so na svoj račun prišli v sredo, ko je Kino Šiška gostil še eno veliko, a nekoliko manj razvpito ime islandske scene. Govorimo seveda o múm, karizmatični skupini nedoločljivega žanra (kar za islandske glasbenike niti ni nekaj nenavadnega), ki je prav s svojim prvim obiskom v Sloveniji otvorila krajšo, pomladno turnejo po Italiji. In pričakovanja pred koncertom so bila velika pa čeprav njihova nadvse eksperimentalna mešanica folka, indie rocka, elektronike in glitcha na prvi pogled ne deluje kot ravno prepričljiva glasba za žive nastope … Ampak glede na to, da takšni obiski niso ravno pogosta zadeva (múm so se pri nas prvič oglasili šele  po 17ih letih delovanja), se je bilo pač treba pustiti presenetiti.

Kot se spodobi, je bilo pred glavnim dejanjem večera tudi tokrat potrebno ogrevanje, za katerega je poskrbel Kleemar, zadnje čase (sploh po uspehu lanskega Banana split albuma, dejansko slit albuma  z bendom TRUS!) že kar redni gost na slovenskih odrih. Da je bilo občinstvo potrebno ogrevanja, je bilo sicer precej očitno, saj je bil Kleemarjev nastop pospremljen nekoliko zadržano (in sede), kar je sicer ob njegovi precej plesno orientirani glasbi pravo bogokletstvo. Če smem izraziti svoje skromno mnenje, bi si celo upal trditi, da je s svojo, za slovensko glasbeno sceno precej neobičajno, mešanico IDM-a, minimal techna in elektronike, nedvomno eden izmed najbolj zanimivih in originalnih slovenskih avtorjev in da zna izmed vseh slovenskih izvajalcev v tem trenutku  pripraviti verjetno najbolj dodelane in atmosferične nastope. Vsekakor vredne ogleda.

Pa da  ne pretiravam s slavospevi, nekaj minut čez deseto uro zvečer so na odru že stale glavne zvezde večera. Tu bi bilo treba ponovno opozoriti, da iz čisto glasbenega vidika, múm vsekakor niso ravno ne vem kako prepričljiv live bend. Njihovi crescendi so premalo intenzivni, njihove pesmi preprosto preveč minimalistične in prekompleksne z ogromno količino majhnih zvočnih detajlov, pa tudi inštrumentov imajo absolutno preveč (če porabijo četrtino časa na odru za prestavljanje, menjanje in pripravo glasbil to postane precej očitno …). In ko so za začetek svojega nastopa odigrali dvanajstminutno uspavanko Sveitin milli sanda, ki je slogovno bližje ambientu kot pa indie rocku (kar ni načelno nič slabega- po mojem mnenju gre še vedno za njihov najmočnejši izdelek sploh), se je verjetno marsikomu zazdelo, da ga čaka še dolg in naporen večer.

Toda če se múm glasbeno ne zdijo ravno močni, je povsem očitno, da se múm tega tudi dobro zavedajo. Kar je sledilo v naslednji uri in pol, je bila preprosto fantastična predstava benda, ki ni prišel samo igrat, ampak nastopat. In tako kot njihova glasba je tudi njihov nastop v živo prekipeval od že skoraj kičaste ljubkosti (kar ne preseneča, ob skorajda nemogoče nežnem vokalu Gyða Valtýsdóttir, nekoč glavne vokalistke, ki se je sicer v skupino vrnila šele lani), nalezljivega pozitivizma  in nekaj tiste prvovrstne newageovske mističnosti tako značilne za islandsko kulturo. Tudi izbor komadov je pri tem nekoliko pomagal, saj je bil poudarek predvsem na – vsaj za múm – nekoliko nadpovprečno dinamičnih pesmih z lanskega albuma Smilewound, niso pa seveda manjkale tudi »klasike«, recimo Green grass of Tunnel, Weeping Rock, Rock, A Llittle Bit, Sometimes in za zaključek rednega dela še Now There’s That Fear Again … Ampak kar je pa res najbolj pripomoglo k fantastičnemu vzdušju v dvorani, je bilo povsem očitno dejstvo, da se múm na odru resnično zabavajo. Tudi njihovi nagovori publike (pa čeprav precej generični in v polomljeni angleščini) so delovali precej bolj iskreno, kot izpadejo ponavadi. Še posebej to velja za Gyðo, ki ji je sicer uspelo komunicirati še za stopnjo tišje, kot je to dober mesec nazaj na istem odru počela Anna Calvi. Kar je kar dosežek. Smo pa bili poslušalci v Šiški deležni tudi posebne časti. Kot prvi smo namreč lahko slišali novo pesem Nostalgia, ki jo Örvar Þóreyjarson Smárason, sicer frontman skupine, nadvse primerno predstavil z omembo in pohvalo tivolske razstave fotografij s snemanja Nostalgije Andreja Tarkovskega, nad katero je bil baje navdušen in vsem (še) nevednim poslušalcem priporočil ogled. No, in čeprav težko verjamem, da je bil ob koncu rednega dela v publiki še kakšen zakrknjen nevernik, ki ga niso prepričali ne izredno simpatičen nastop, ne dobra glasba, pa tudi zgoraj omenjene intelektualne debate ne, so imeli múm za vsak slučaj še vedno enega asa v rokavu. Ob obveznem povratku na oder je ob obveznih zahvalah publike Gyða prav posebno zahvalo namenila še dvema dekletoma v prvi vrsti, ki sta jo po njenih besedah skozi cel nastop zabavali s svojim plesom. In ju je povabila na oder, ker da je edino prav, da ju lahko vidi cela dvorana. In verjemite mi, da po zadnji pesmi večera (The Island of Children’s children), med katero se je tudi sama pridružila dekletoma med plesom, in po skupinskih poklonih, objemih in zahvalah tisti dve na oder povzdignjeni srečnici (in, to je treba priznati, odlični plesalki) nikakor nista bili edini obiskovalki s solznimi očmi (vem, sem jih kar nekaj videl!).

Za konec lahko torej brez težav zaključim, da je bil sredin koncert zelo, zelo pozitivno presenečenje. Vsaj osebno se težko spomnim, da bi kdaj gledal band, ki bi se res tako trudil in užival na odru. Ali je bila ta predanost preprosto posledica tega, da smo bili pač prva postojanka na turneji in da je bil to po pol leta sploh njihov prvi live nastop, ali pa so pač res izjemni preformerji, tega ne vem. Ampak tale koncert je bil odličen, tako da na koncu to itak niti ni pomembno …

Tekst: Črt Jarh
Foto: Jurij Bizjak

 

Povezani članki:

Značke: ,