The Wolf of Wall Street – Music from Motion Picture

The Wolf of Wall Street

2013, Virgin Records / Universal Music Slovenia

Martin Scorsese je vsekakor režiser takšnega kalibra, da si neogleda njegovih filmov ljubitelj sedme umetnosti težko privošči, saj si s tem avtomatsko prikrajša udeležbo v marsikateri večerni debati ob vrčku piva. O njegovi najnovejši triurni stvaritvi The Wolf of Wall Street, v kateri mojstrsko prikaže vzpon in padec poslovneža Jordana Belforta, pa se kakšen stavek ali dva izmenjata tudi med branjevkami na tržnici. Vzrok za to sicer ni spodaj opisani soundtrack, temveč Katarina Čas, ki ji je uspel veliki met, saj v filmu sicer manjše vloge ni le odigrala, temveč je s svojim šarmom vplivala tudi na nekaj sprememb, ki filmu megalomanske hollywoodske produkcije dodajo močno slovensko noto.

Glasba v filmu je večji del starejšega datuma, saj najstarejši skladbi segata v leto 1953, kar posledično izključuje kakšne sodobne uspešnice. Temu statusu najbližje je skladba Mrs. Robinson v izvedbi The Lemonheads, sicer avtorsko delo Paula Simona, ter pogojno Goldfinger, ki je bila izvedena že v mnogo različicah, v originalni je bila kot naslovna skladba uporabljena že v istoimenskem filmu Jamesa Bonda. V samem filmu se med prizori ne pojavlja scenska glasba, ki bi bila napisana posebej za film, temveč je Scorsese vanj vpletel le že obstoječo glasbo. Kljub temu vsaka skladba po svoje oplemeniti in poudari dogajanje filmskega prizora, seveda pa stoji tudi kot samostojna enota. Tudi celotna kompilacija je kljub žanrski raznovrstnosti, v kateri se prepletajo jazz, blues, šlagerji, inštrumentali, šanson ter pop lepo zaokrožena celota, ki se prileže ob vsakdanjih opravilih, bržkone pa še bolj ob razvratih, ki so si jih privoščili pohlepneži iz filma. Zanimivo je, da med pesmi ni vključen tudi kak filmski dialog, ki ima za vsebino posebno težo, saj bi s pomočjo soundtracka vsekakor lažje dosegel kultni status. Le spomnimo se na Tarantinov Pulp Fiction, kjer dialogi med glasbo vedno znova vsaj nekoliko odpihnejo prah s spomina ter obenem vzbudijo željo po ponovnem ogledu. Prav tako je Tarantino že v nekaj svojih filmih iz naftalina potegnil kar nekaj glasbe, ki je na novejših nosilcih zvoka ponovno oživela. Tak isto se je že zgodilo tudi s pričujočo glasbo, v analih zgodovine pa zbirka pesmi – med drugim tudi zaradi popolnoma drugačnih razmer na trgu – bržkone le ne bo pristala.

Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.