Razal Oklim Quartet v Klubu CD

Milko Lazar

Ljubljana / CD / Klub CD
1. 4. 2014

Milko Lazar, skladatelj in večinstrumentalist ter soustanovitelj zasedbe Quatebriga, ki je več let kot saksofonist solist, dirigent in skladatelj sodeloval z Big Bandom RTV Slovenija, se v zadnjem času posveča predvsem sodobnim kompozicijskim tokovom in se k jazzu vrača le redkoma. Tokrat se je na odre po kar osemletnem premoru vrnil s staro zasedbo novega imena – Razal Oklim Quartet. Poleg njega, ki je sedel za klavir, so ob njem muzicirali še Primož Fleischman (sopranski saksofon, bansuri), Matej Hotko (kontrabas) in Aleš Rendla (bobni, tolkala). Nazadnje so skupaj igrali leta 2006 na festivalu Jazz Cerkno, kjer so nastali tudi posnetki, ki bodo vključeni na prihajajočo ploščo Beli prodniki.

Prav to skladbo je zasedba izvedla kot dodatek koncertu in z njo ter uporabo bansurija, indijskega instrumenta, razbila poprejšnjo celovitost. Koncert je potekal v enem delu, a bi ga temu navkljub lahko razdelili na dva dela, ki bi jima lahko pridali še že prej omenjeni dodatek. V prvi del bi tako uvrstili tri Lazarjeve avtorske kompozicije Na beli poti, Na modri poti in Na zeleni poti, v drugi del pa kompozicije drugih avtorjev, med drugim Reflettivo Zlatka Kaučiča in Doma – v kuhinji Aleša Rendle, da bi uradni del koncerta zopet zaključili z Lazarjevo.

Skupni imenovalec večine skladb bi lahko bila razgibanost, prav tako številni obrati, ki so od glasbenikov terjali posebno zbranost, saj gre za zahteven program, v čigar središče bi lahko postavili komunikacijo med Lazarjem in Rendlo, katerih vloga je bazična, medtem ko Hotko doda globino, Fleischman pa, kot dodano vrednost, melodičnost in, ne nazadnje, strastnost. Ta je bila še najbolj izrazita v skladbi Na modri poti, resni kompoziciji, ki slika številna občutja in bi lahko poslužila tudi kot dober primer tistih, v katerih ničesar ni premalo, četudi je vsega dokaj – malo. A neštetokrat smo se že lahko prepričali, da se bogatost kaže prav v svoji skromnosti.

Tako je tudi s solistično avtorsko skladbo Aleša Rendle Doma – v kuhinji, ki je predstavljala nekakšen most med Kaučičevo in Lazarjevo. Z njo je izkoristil zmožnosti raznoterih tolkal in drugih zvočil, zvočne zmožnosti klavirja pa je izrabil tudi Lazar, ki je v mirnejših trenutkih tako s svojo pojavo kot igranjem neizmerno spominjal na kubanskega glasbenika Omarja Soso in njegovo solistično ploščo Calma: solo piano & … Fleischman je že zaradi narave instrumenta, s katerim upravlja, pogostokrat bival v ospredju, medtem ko je Hotkova vloga ostajala zastrta, a vendar nepogrešljiva. Do svojega prvega konkretnejšega solističnega vložka je tako prišel šele v skladbi Beli prodniki, pred tem pa je bila njegova vloga nekoliko postranska.

Čeprav so bili v svojem muziciranju suvereni in povsem predani službovanju glasbe – in, treba je priznati, da ni lepšega kot gledati in prisluhniti glasbenikom, ki jim lica preseka nasmešek ob zadovoljstvu s svojo igro – so vendar še nekoliko prepričljivejši v nežnejših, baladnih tonih. V hitrejših ritmih je bilo bržkone kdaj težko slediti menjavam razpoloženja, v katerih je kdaj prišla do izraza tudi surovost, ki se je razbila v trenutkih, ko so vsi instrumenti umolknili in je glasbeno besedo prevzel le eden od njih. Prav to pa je ena od ključnih lastnostih tega večera – osamelost znotraj skupine.

Gre za zahteven repertoar, še posebno za ritmično sekcijo, ki so ga v veselje mnogih izvedli zelo prepričljivo. Škoda le, da je Klub CD-a povečini osameval s prisotnostjo nekaj najbolj zagrizenih poslušalcev slovenskega jazza.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.