Denis Razz – For Believers Only

Denis Razz - For Believers Only

2014, Dallas Records

So plošče, za katere presodite, da bi vam znale biti zanimive, ko pa jih dobite v roke in jih preposlušate, ugotovite, da temu ni tako in da je izdelek, ki ga držite v dlaneh, zelo daleč od tega. So tudi plošče, ki so vam všeč in se vas dotaknejo, pa vendar osamelo obležijo na polici, čim jih zrecenzirate, čakajoč, da se ponovno spomnite nanje. In so tiste, h katerim se vračate znova in znova. Upam si trditi, da bo For Believers Only spadala v to, zadnjo, skupino.

Denis Razumović Razz, reški saksofonist, ki je svojo glasbeno pot pričel s kitaro v rokah in svoje samostojno raziskovanje nadaljeval z izobraževanjem v Gradcu, se je pred nekaj leti predstavil s solističnim prvencem In Umbra, sicer pa je doslej sodeloval z mnogimi imeni (hrvaške in tuje) glasbene scene in prejel kar nekaj nagrad. Skupaj z Elvisom Stanićem, Darkom Jurkovićem, Dorianom Haltom in Vladimirjem Gašparovićem je tudi začetnik Jazz Timea na Reki, ki poteka od leta 1992. Tokrat pa se predstavlja s svojo drugo ploščo, na kateri se nahaja široka paleta glasbenikov, preigravajoč (namenoma uporabljam ta izraz, saj je v središču igranje instrumentov) njegove avtorske kompozicije.

Izjemo predstavlja le zadnja skladba Termitology reške skupine Termiti, gostujoče tudi na plošči, za katero je prispeval le aranžma. Ta predstavlja poklon punk gibanju na Reki. Gre za skladbo, ki tudi sicer zvočno nekoliko odstopa od ostalih, čeprav je še vedno v kontekstu, a bi plošča vendar prav nič ne izgubila, če bi le-ta izostala. Sicer so kompozicije sestavljene iz ponavljajočih se tem, ki jih prekinjajo solistični odseki instrumentov in zdi se, da je poudarek prav na izraznosti trenutkov, v katerih vsak posameznik dobi možnost, da izpluje iz pristana in zajadra ocean svobodnih zvočnosti. Tako skladbe, ki po svoji ustvarjalni plati pripadajo Denisu, postanejo njihove, z majhnim doprinosom, ki pa prav zaradi svoje majhnosti postane velik. V središče postavljen bebop, ki se je v 40-ih letih minulega stoletja razvil v harlemskih nočnih lokalih, združil divje tempe in ekscentrične ritme z naprednimi harmonijami in neubranimi melodijami ter swingovski boben, ki je vzel v roke korakajoči bas in se sprehodil ob klavirskih sunkih v predtaktu, nato pa se dobro desetletje kasneje umaknil novo vzpenjajočima se hardbopu in cool jazzu, je več kot občuten. Začuten. Velikani jazzovske glasbe, kot so Dexter Gordon, Sonny Rollins so na Razzu pustili neizbrisljiv pečat, še posebno pa Art Papper, od katerega se je navzel ritmičnega fraziranja. V le-tega se prikrade še kanček free jazza (Marina C. R.), standardnega rocka (Hotel Continental Handrail), bluesa (Mr. Pumpman), liričnosti, ki jih premorejo le balade (Baby Give Me A Chance), world musica (L’Etude Noire), drobec hrvaščine (besedilo Termitology in naslov Dosadno je i prazno sve) in vokalnih vložkov, za katere se zdi, da so v skladbi Country Bird popolnoma odveč, povsem drugače pa je z HKD Stompin, kjer je le-ta precej bolj razdelan in dovršen, tudi smiseln.

Kdaj se zdi, da instrumenti med seboj komunicirajo z nebesednimi dialogi, ki nam morebiti izpovedujejo povsem drugačne zgodbe in občutja, kot so jih imeli v mislih njihovi avtorji, a to pravzaprav niti ni bistveno. In čeprav se nam morda sprva zdi, da bi kakšna skladba mogla biti tudi krajša, se nam njihova polnost prične razkrivati šele ob n-tem poslušanju. Ko se nam zdi, da se podajamo v znano območje glasbe. A takrat se šele zavemo, kako večplastne so Razzove kompozicije, za katere se včasih zdi, da vsaka nosi v sebi povsem drugo razpoloženje, pa vendar po nekem čudnem naključju tvorijo najbolj celovito obliko celote. Preteklosti, za katero se tako zvesto ozira tukaj in zdaj. A v tem iskanju zveni nadvse iskreno. K temu pripomore tudi kakšen obrat, ki pa na koncu vendar pripelje nazaj na začetek. Pa čeprav kdaj ostane kaj tudi neizrečenega in nas ohranja pri življenju s svojim večnim hrepenenjem, kot balada Baby Give Me A Chance, z močno osebno noto tistega, v kar ne zmoremo povsem prodreti.

Glasba daje vtis živosti. Gorečnosti. Gre za vročo, žgočo, tekočo, izrazito nočno ploščo, ki ji je potrebno slediti hitro in ki se ponaša s svojo polnostjo ter nam ne da prav dosti časa za premislek, a vendar prav na ta način pove največ. Zdi pa se, da je tendenca glasbe, ki nastaja danes (v Sloveniji) povsem drugačna od te, saj tisto, ki bi jo lahko vzporedili z njo, lahko zasledimo le, če posežemo po mojstrih preteklosti in se dodobra ozremo nazaj. Namenjena je pač jazzovskim sladokuscem, zato nima smisla, da po njej poseže tisti, ki se z jazzom šele dodobra spogleduje. Za to bo že še čas. Za njeno pravo razumevanje in uživanje v njej, za zaupanje, ki nam omogoča popolno predajo, je potrebno nekaj kilometrine in poznavanja izvirov, s čimer se je pač potrebno sprijazniti.

Iz tega sledi, da je For Believers Only resnično posvečena. Namenjena “vernikom” – glasbenim, jazzovskim, bebopovskim, Sheepovim, Papperovim. Denis Razz tako predstavlja koktajl jazzovskih ustvarjalcev, ki so oblikovali bebop, nalit v svežo in zanimivo izdelano, predvsem pa moderno, čašo, za katero bi prav zlahka pomislili, da ne more iziti iz okolja, kjer živimo oz. iz okolja, ki je tako blizu temu, ki nas oblikuje. Pa temu ni tako. Našo prihodnost zmore zliti s preteklostjo, ki že nekoliko bledi in nas v občutjih, ki jih šele doživljamo svetli z neko nostalgijo, ki se ji le stežka upremo. Pa zato nič kaj ne bledi, le še bolj pekli.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.