Bombay Bicycle Club – So long, see you tomorrow

Bombay Bicycle Club – So long, see you tomorrow

2014, Universal Island Records                     

Glede na to, da so Londončani svoje prve tri albume izdali v letih 2009 – 2011, smo na nov album čakali relativno dolgo. Jack Steadman, pevec, kitarist in producent aktualnega albuma v enem od intervjujev priznava, da so Bombay Bicycle Club v preteklosti delali izlete v različne glasbene smeri. S svojim prvim albumom I Had The Blues  But I Shook Them Loose so fantje osvojili prestižno nagrado NME za najboljši novi bend v konkurenci danes že velikih indie gigantov The XX in Mumford & Sons. Kljub tej nagradi ne moremo govoriti, da je skupini uspel velik preboj med res pomembne glasbene prvoligaše na tej sceni. Za produkcijo albuma je bil zadolžen Mark Rankin, ki je podpisan tudi na zadnjem albumu od Queens Of The Stone Age. Zdi se, da je odločilen faktor na tem albumu ta, da so zapustili glavno vodilo, ki je bilo prevladujoče še leta 2008, in sicer sredinski indie kitarski zvok.

Otvoritveni komad Overdone nas popelje direktno v bollywoodsko filmsko produkcijo. Album je vsekakor odprt za vse vrste svetovnih glasbenih vplivov. Med poslušanjem albuma se čez vse komade vleče zelo melodičen ter čist orientalski sample. Pogosto se ti prisotni vzorci lepo dopolnjujejo s post punk kitarskimi vložki, ki so spet seveda spolirani do konca.  Zelo radi se igrajo tudi z elektronskimi elementi, izkrivljenimi vokali, globokimi sintetičnimi basi ter uravnoteženimi R’n’B bobni. Še najbolj to pride do izraza na prvem singlu Carry me, kjer boste slišali pevko Lucy Rose v čudovitem ter himničnem refrenu. Drug singel, ki je trenutno tudi njihova največja uspešnica z albuma, je Luna, kjer se Stedamanov vokal lepo dopolnjuje z dominantnim vokalom še ene gostujoče pevke, Rae Morris. Na celotnem albumu so zelo všečni komadi, ki so zelo plesni ter gredo hitro v uho. Pravzaprav je album So long, see you tomorrow zelo zabaven album. Tudi tam, kjer so pesmi počasnejše, se čuti to veselo razpoloženje, ki se razteza po celotni plošči. To je seveda del instrumentalnih aranžmajev ter veselih, optimističnih besedil. BBC so iz indie benda s tem albumom na nek način postali elektro skupina, ki se pa zelo poslušljivo poigrava z etno elementi. Seveda fantje niso s to ploščo storili ničesar revolucionarnega, kar ne bi slišali že kje od prej. Pa vendarle se zdi, da so ta album ustvarjali zelo sproščeno ter da so bolj kot kdaj koli prej eksperimentirali s svojim zvokom, brez končnega cilja, da bi šlo za neke radikalne odmike na njihovi glasbeni poti. Glede na odziv britanskega občinstva, ki je pokupilo vse karte za njihove angleške marčevske koncerte, bi jih bilo vredno videti tudi v živo. Nam najbližje bodo že v juniju, ko bodo imeli festivalski nastop na InMusicu v Zagrebu.

Vladimir Petković

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.