Toy v (žal nekoliko praznem) Kinu Šiška

Toy

Ljubljana / Kino Šiška
24. 3. 2014 

Gotovo se še spomnite lanskoletnega obiska Tame Impale, zastavonoš psihadeličnega indie rocka, ljubljencev kritikov in publike, ki so milo rečeno navdušili nabito polno dvorano Kina Šiške (Katedralo, če smo natančni) … No, dobrega pol leta kasneje so se v Kinu ustavili še eni  navdušenci nad psihadeličnim rockom sedemdesetih, katerih nastop pa je žal v precejšni meri ostal neopažen. To v resnici ni presenetljivo, saj v svoji (manj kot) štiriletni karieri angleškim pshideličnim shoegazerjem Toy kljub dvem relativno dobro sprejetim albumom in nekaj visokoletečim napovedim velikih glasbenih medijev vsaj zaenkrat še ni uspelo doseči širše prepoznavnosti. In tako je bilo ob njihovem ponedeljkovem nastopu prizorišče resda videti prav žalostno prazno, je pa bilo tistih nekaj obiskovalcev, ki jim sicer ni uspelo do konca napolniti niti Šiškine male dvorane, nagrajenih z res izvrstnim nastopom in z nekaj tiste prave shoegazeovske ekstatičnosti, ki lahko pride do izraza zgolj pri (pre)glasnih nastopih v živo.

No, pa da gremo lepo po vrsti, še pred Toy se je občinstvu v Sloveniji prvič predstavil slovensko/hrvaški kolektiv Samosvjetlo. Ime morda ne vzbudi kakšnih posebnih asociacij, kar ni nič nenavadnega, gre namreč za popolnoma nov projekt, za katerega ideja je (baje) padla prav na taistem, zgoraj omenjenem koncertu Tame impale. So pa zato za razliko od samega benda, ki je v ponedeljek uradno odigral šele svoj drugi koncert, toliko bolj poznani njegovi člani, med drugimi (bivši) člani bandov Majke, Big Foot Mama, moveknowledgement, Lollobrigida, Psycho-Path, kar je očitno dovolj, da si je Smosvjetlo v medijih že a priori prislužila oznako “superskupina”. Superskupina ali ne, tokrat jim je v slabi uri uspelo predstaviti nekaj zelo zanimivega in nostalgičnega jugo rocka, pa čeprav so se zaenkrat še “uigravali”, kot je bilo omenjeno med nastopom, pri čemer jim je verjetno pomagalo tudi nekoliko bolj “metelkovsko” intimno vzdušje male dvorane.

Za razliko od njih so leta uigravanja za britansko peterko že zdavnaj minila, čeprav si človek ob pogledu nanje kar težko predstavlja, kaj ta »zdavnaj« pomeni, saj nihče izmed članov (in ene članice) ne kaže več kot 18 let (in če nadaljujem s kritiko njihovega fizičnega videza in si pri tem izposodim absolutno korekten in zelo plastičen opis neznanega uporabnika youtuba – Toy izgledajo kot popoln dekliški band, dokler eden izmed tipov ne začne peti). Pa da se ne ukvarjam zgolj z njihovim imidžem, sam nastop je bil odlično dodelan, zvok fantastičen (čeprav so člani benda ves čas zahtevali razne popravke), ne vem kako globokega in prijateljskega odnosa s publiko pa glede na njihovo žanrsko usmerjenost tako niti ni bilo pričakovati. V bistvu lahko bi rekli, da je bil basist edini, ki je sploh opazil publiko ter si tekom koncerta celo privoščil dva krajša obiska predodrja. No, pa saj v resnici se na shogazeovske koncerte hodi glasbo predvsem poslušat, ne pa gledat, in v tem pogledu Toy nikakor niso razočarali. V nekaj manj kot uri in pol dolgem koncertu jim je uspelo predstaviti tako večino njihovega lanskega albuma Join the Dots, kot tudi nekaj pomembnejših komadov s prvenca, vrhunec pa so definitivno predstavljali njihov prvi singel Left Myself Behind, (že v originalu) desetminutni Fall out of Love in zdaj že klasični showcloser Join the dots, ki so bili še dodatno velikodušno raztegnjeni v tiste prave improvizirane, distorzirane in do neprepoznavnosti zreverbane wall-of-noise, ki so spravili v hipnozo tako one na odru kot nas pod njim. Nasploh ni bilo važno, ali je šlo za bolj shoegazovske (Endlessly, Kopter, Motoring), psy-rockovske (Colors Running Out, As We Turn), tiste malo bolj krautrockovske (Conductor, Dead & Gone) ali tiste bolj post-punkovske (Left myself Behind, You Won’t Be The Same) komade (in kombinacije le-teh),  Toy je uspelo ustvariti in vseskozi vzdrževati res fantastično atmosfero, tako da so bili tisti trije prej omenjeni sladkorčki zgolj češnja na torti nadvse zadovoljivega večera.

Čeprav pogled na prazno preddverje Kina Šiške tega morda ni izdajal, pa bi se ponedeljkov koncert mirno lahko meril s tistim od Tame Impale lanskega avgusta. Tako lahko zgolj izrazim upanje, da bi ob potencialnem prihodnjem obisku Toy že lahko nastopili na odru Katedrale in  to pred nekoliko večjim občinstvom, tistim, ki se jim ob začetku tedna (še) ni dalo vlačiti po koncertih, pa lahko zgolj izrazim sožalje ob zamujeni priložnosti uživanja v pravem shoegazeovskem prazniku, kar je glede omembe nevredno količino podobnih dogodkov pri nas že skorajda neodpustljiv greh …

Tekst: Črt Jarh
Foto: Aleš Rosa

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: ,