Rufus Wainwright – Vibrate: The Best of Rufus Wainwright

Rufus Wainwright - Vibrate: The Best of Rufus Wainwright

2014, DGC /Interscope Records / Universal Music Slovenia

Američan Rufus Wainwright se je tekom svoje kariere uveljavil kot eden vidnejših moških vokalistov in tekstopiscev/kantavtorjev svoje generacije. Čeprav prihaja iz družine, ki je gojila ljubezen do ljudske glasbe, njegovo delo sega v rock, pop, operno, gledališko, plesno in filmsko glasbo. Doslej je izdal sedem studijskih in tri koncertne plošče ter prejel več nagrad, med katerimi je tudi grammy, precejšnjo mero odmevnosti pa je prav tako doživela tudi njegova opera Prima Donna, ki je bila premierno izvedena leta 2009 v Manchestru. Leta 2018 se obeta premierna izvedba njegovega drugega tovrstnega dela.

Operna plat njegove kariere ne čudi, saj tudi sicer precej nastopa s simfoničnimi orkestri, s katerimi izvaja popularne napeve, konec tega tedna pa glasbenik v sklopu svoje turneje Vibrate, naslovljene po istoimenski plošči, prihaja v Ljubljano, kjer se bo predstavil ob pianistični spremljavi. Omenjena plošča predstavlja presek njegove dosedanje kariere in prinaša večplastnost ustvarjanja, pri čemer je med posameznimi deli uspel doseči nadvse dobro ravnovesje.

Na glasbeno popotovanje nas uvedeta Going To A Town in Out Of The Game, nadvse udarni pesmi, ki se v osnovi gibljeta v pop glasbi, kot večina preostalih, vendar skorajda vsaka dobi dodatno težo z elementi, ki segajo v t. i. resno glasbo. Vse skladbe so avtorske, z izjemo Hallelujah, vsem dobro znane uspešnice Leonarda Cohena. Z Oh What A World zvočna podoba postane polnejša in se prevesi v dokaj gledališko in filmsko glasbeno govorico, četudi še naprej v osnovi ostaja znotraj pop glasbe. Vendar pri njemu nikdar ne gre za običajno, lahkotno, pop glasbo, marveč za kompleksno mrežo instrumentalnih vložkov, ki kar kličejo po zahtevnejših poslušalcih, ki se ne zadovoljijo le s površnim poslušanjem, marveč premorejo potrpljenje za večkratno poslušanje, da bi zares lahko raziskali vse razpoloženjske odtenke.

V središču celotne plošče je, bi lahko rekli, igrivost, ki se spleta s hrepenenjem, čustvovanjem in – seveda – ljubeznijo. Going To A Town premore obilo obžalovanja, tudi melanholije, če že ne ciničnosti, naslovna pesem Vibrate se naslanja na operno glasbo, Me And Liza in The One Your Love na rock, preprosta balada The Art Teacher nam naslika globoko čustvenost, Dinner At Eight je izrazito gledališka/filmska, podobno je s Foolish Love, medtem ko nas Go Or Go Ahead s svojo mehko, minimalistično zasnovo umiri, že v naslednjem trenutku pa nas udari z vso močjo. Plošča se razveže z igrivostjo zadnje pesmi, Tiergarten.

Odlika njegovih skladb je prav v tem, da so si med seboj izjemno raznolike in premorejo velik razpon, ne le v smislu jakosti, marveč tudi razpoloženjskosti in občutenosti. Na trenutke se zdi, da ga izvajanje prestavi v nek drug prostor ali čas in da mu ni prav dosti mar, kako zveni, a hkrati daje vtis lahkotnosti. Ni dvoma, da gre za vokalista velikih razsežnosti, ki mu posebnega truda v posamezno skladbo najbrž niti ni potrebno vlagati. Tudi zato se plošča Vibrate zdi izjemno celovita, enakovredna v smislu kakovosti posameznih pesmi, a hkrati niti za trenutek dolgočasna, čeprav je res, da zahteva več časa za zbliževanje. Tako preprosta, a hkrati tako kompleksna.

Zdi se, da se v soboto obeta prava poslastica, ki ji je vredno prisluhniti v živo!

Nina Novak

Povezani članki: