Frank Turner – Tape Deck Heart

Frank Turner – Tape Deck Heart

2013, Xtra Mile Recordings/Polydor Records / Universal Music Slovenia

Med drugim se je v Angliji rodil punk. Tudi folk ima svoje korenine v tradicionalni glasbi evropskega kontinenta (in drugih). Glasbene zvrsti in Velika Britanija pa so skupne Franku Turnerju, ki se bo te dni, natančneje v petek, 7. marca, prvič predstavil slovenski publiki. Dandanes solo izvajalec na ušesom prijazen in nič kaj preveč zahteven način združuje punkerski odnos z anglosaškimi folk melodijami.

V zadnjem, petem studijskem albumu Tape Deck Heart tem elementom priključi popularna besedila, takšna o vsakdanjih temah, ki so zlahka blizu mladim in starim. O obžalovanju, želji po spremembi, o razhodu in fazi žalovanja, o prekrokanih nočeh… V vednost: Turner je vegetarijanec in se že nekaj let deklarirano odpoveduje opojnim substancam. Pa melodije in občutje? Začne se zelo populistično s spevno Recovery, z zadnjim singlom (izdanim sredi preteklega leta) romantičnim The Way I Tend To Be se nadaljuje, nekje vmes se neslutno prelevi v skakajočo pevsko himno Four Simple Words.

Turner se je zaradi tehničnih razlogov odločil najbolj oseben material, kar ga je imel v predalu, posneti v Ameriki. Ni mu škodilo. Posnel je tudi dokumentarec, ki ga predstavi kot prijaznega soseda, skromnega, a zavedajočega se, da je uspel nekje mimogrede na poti. Zveni kot milejša različica Flogging Molly, ki v besedilih, občasno tudi kitarskih riffih izkazuje tisto punkersko naravo, ki ji je negodovanje blizu. Saj vendar izhaja iz post punk okolja, ena njegovih prvih zasedb pa je angleška post hardcore zasedba Million Dead. Po razpadu leta 2005 je glasbeno kariero pač nadaljeval solo in v malce bolj mehkem glasbenem svetu. Blizu je prav tako britanskemu Finku v izpovednosti in naravi besedil, v petem albumu polnih obžalovanj, želje po spremembah in zahvaljevanju tistim, ki so mu blizu. Na odru, pa tudi v studiu sicer ni multipraktik za vse. The Sleeping Souls oziroma Tarrant Anderson poprime za bas, Ben Lloyd za kitaro, Matt Nasir se sede za klaviature, ksilofon, mandolino ter Nigel Powell za bobne. Delček njihove ustvarjalnosti je prisoten tudi v aranžmajih Tape Decked Hearta.

Kaj dobimo od glasbenika, ki je že napolnil Wembley Areno in ogreval gledalce pred otvoritveno slovesnostjo olimpijskih iger v Londonu 2012? Lahkotene verzije punk rocka in folk ritmov. Zagotovo dober nastop v živo z obilo priložnosti za objemanje neznancev na levi in desni strani. Vzdušje, ki ga dobiš ob obisku Irish kafetarije.

Vesna Zagoršćak

Povezani članki: