Chansonfest 2013.

Chansonfest 2013.

2013, Menart

Chansonfest 2013. ni nič drugega kot festivalska plošča 16. Međunarodnog festivala šansona, ki se je zgodil novembra lani v gledališču Komedija v Zagrebu, njegove vzporednice pa bi lahko potegnili s Festivalom slovenskega šansona. A vendar je vsak od njiju zasnovan po svoje. Zdi se, da v Sloveniji na svoje odre privablja manj ali še neuveljavljene izvajalce, le v redkejših primerih pa tudi tiste, ki so slovenski glasbeni javnosti že dodobra znani, medtem ko njegov bratski festival na Hrvaškem privablja predvsem glasbenike, ki so se ga bržkone udeleževali že pred desetimi ali več leti.

Ravno z vstopom v novo tisočletje, ki je s svojim napredkom prinesel v dom slehernega računalnik in svetovno medmrežje, so tudi festivali dobili svoj preobrat. Večina teh je svoj sijaj izgubila že v 70-ih letih minulega stoletja, v zadnjih letih pa so dokončno namenjeni le še samim sebi in obujanju starih časov ter zvrstem, ki so dandanes postavljene na obrobje. V to se zlahka prepričamo, če le bežno preletimo listo izvajalcev, pa tudi njihov glasbeni izraz – roko na srce – resnično ne prinaša nič novega, saj bi večina pesmi zlahka nastala tudi v 90-ih letih. Melodični potek pesmi, s katerimi se predstavljajo, je namreč že vnaprej pričakovan, harmonska podpora dokaj klišejska, instrumentalna spremljava pogostokrat cenena, vokalne linije šibke. Čemu torej festivale še naprej ohranjati pri življenju, bi se zlahka vprašali.

Chansonfest tako kot mnogi drugi festivali prej kot glasbeni izziv, glasbenikom ponuja možnost za druženje in obujanje spominov, saj ne gre le za to, da so pesmi povprečne, marveč so tudi vokalne zmožnosti izvajalcev zelo medle. Nekoliko ugasle. A veselje ostaja. Vse našteto lahko preslikam tudi na lanskega edinega slovenskega predstavnika Lada Leskovarja, ki se je predstavil s pesmijo Ko tišina govori Romana Zupančiča. Gre za lepo balado, ki bi verjetno lahko izstopala, žal pa jo je interpret nekoliko “iznakazil” s samosvojo, pretirano artikulacijo vokalov. Tudi Vinil Bernarda Ivana Hruške je nekoliko izstopala, a zaradi nemškega jezika in stičnih točk z največjo nemško uspešnico vseh časov, Nenino 99 Luftballons iz leta 1984.

Pa vendar. Za razliko od Festivala slovenskega šansona prav iz vseh zgoraj naštetih razlogov Chansonfest zlahka nudi prelomnico še neuveljavljenim – če le imajo dobro pesem –, saj jih gre zlahka opaziti. In to je tudi razlog, zakaj sploh pišem o tej plošči. Zdelo bi se mi namreč škoda, da bi slovenski poslušalci ne slišali za Nino Romić, ki se je predstavila z avtorsko pesmijo Kraj mene, najmočnejšo pesmijo tega festivala. S pianističnim uvodom in nekoliko statično, dramatično vokalno linijo in stopnjevanjem napetosti vse do razvezaja v energičnem refrenu nas osvoji v trenutku, a navdušenje vendar ne popusti, četudi pesem poslušamo desetkrat, kar se tako rado prigodi s festivalskimi hitro konzumirajočimi pesmimi. Dodatek temu je še njen samozavesten, močan, žameten in nekoliko temačen glas, ki izrazno moč le še dodatno okrepi.

Omeniti velja tudi Jano Fabijanić z nenavadno pesmijo Ali hoću Arsena Dedića, Luko Udjbinca z narečno (kajkavsko) Na korak do sna, ki nam slika pokrajine in občutja podeželja ter morda nekoliko preveč sladkobno Jedan mali cvijet v izvedbi Ivane Majcan, ki ima sicer dokaj obetaven začetek, a precej klišejsko nadaljevanje. In čeprav se marsikdaj zdi, da so tovrstni festivali dandanes namenjeni le še glasbenikom, ki leto za letom odhajajo v pozabo, ker nenehoma prihajajo novi, ki so današnjim generacijam zanimivejši, je Nina Romić vendarle upravičila njihov obstoj. Vsaj lanskoletnega Chansonfesta.

 

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.