Vzhajajoče zvezde novega sevdaha navdušile ljubljansko publiko

Damir Imamović

Ljubljana / AKC Metelkova mesto / Channel Zero
1. 2. 2014

Sobotni večer je bil kot nalašč za sevdah. Medtem ko je zunaj padal leden dež, so v toplem zavetju Channel Zera štirje odlični glasbeniki greli naša ušesa in srca z bolj ali manj tradicionalnimi zvoki sevdaha. V tokratnih že četrtih Sogodbah, pod katere so podpisujeta Zavod Druga godba in Channel Zero, so se predstavili štirje mladi upi novega sevdaha. Najbolj znan med njimi je gotovo Damir Imamović, ki je eden vidnejših predstavnikov te srceparajoče muzike v zadnjih desetih letih. Tokrat pa je s sabo premierno pripeljal še tri mladce, ki veliko obetajo.

Prvi se je predstavil mladi in nadarjeni Jusuf Brkić. Ko je imel deset let, si je želel igrati harmoniko, oče pa mu je kupil saz. Sploh ni vedel, kako naj ga prime v roke, kako se ga igra. A začel se je učiti pri enemu od najboljših avtorjev sevdaha, Hašimu Muharemoviću, in ljubezen do inštrumenta je kmalu vzklila. Da je saz začel igrati že kod mlad deček, je opazno takoj. Njegove roke se zlijejo z inštrumentom, ki se zato obnaša kot zadovoljna ljubica. Prede in prede. Ko Jusuf temu doda še glas, je slika popolna. Zato niti ni čudno, da ima kljub rosnim 21 letom za seboj že številne nastope doma in po svetu. Tudi v Ljubljani ga bomo – sem prepričana – še videli.

Medtem ko Jusuf v svojem ustvarjanju ohranja tradicionalni sevdah, pa je dvojec Čalkić/Efendič stvari pristopil na nekoliko bolj moderen način. Zagotovo je zato kriva električna kitara Emirja Efendića, ki zvok sevdaha spremeni, modernizira, ga naredi bolj udarnega. Tudi če igra stare tradicionalne pesmi. Precej zaznaven je tudi vpliv rocka in bluesa, ki sta bila Efendićeva prva ljubezen. Še bolj kot električna kitara pa je – vsaj mojo malenkost – presenetil vokalist Ermin Čalkić. Ko je z negotovimi koraki sramežljivo stopil na oder, res nisem pričakovala tako gromkega glasu in tako izvrstne interpretacije. Samo sedel in pel je, a njegove oči, roke in seveda glas so povedali vse. Mi pa smo se ježili pod odrom. Kakšen glas! Sploh ni čudno, da ga je Damir Imamović povabil k sodelovanju. Konec koncev je tudi on prepričan, da ima mladi Čalkić enega najlepših glasov na današnji sevdah sceni.

Kljub vsem pohvalam mladim avtorjem pa nesporni kralj sevdaha mlajše generacije ostaja Damir Imamović. Tudi brez spremljavalcev, samo s kitaro v roki, s svojo prezenco napolni vsak kotiček prostora. Tudi njemu se pozna, da se mu sevdah pretaka praktično po žilah. Konec koncev je vnuk znanega pevca Zaima Imamovića. Morda ga prav to žene v brskanje po bogati dediščini sevdaha. A kot navadno se tudi tokrat v interpretaciji ni oklepal le tradicije, ampak pesmim vdahnil kanček modernega, skoraj džezovskega prizvoka. Ne glede na to, ali je komaj odpiral usta ali je pel s polnimi pljuči, je blestel. Njegov glas pa je v moji glavi odzvanjal še dolgo po koncertu.

Za konec so nam štirje glasbeniki pripravili še poslastico. Združili so moči iz zapeli oziroma zaigrali skupaj. Najprej ob spremljavi inštrumentov, nato a cappella. Trije tako različni in tako odlični vokali naenkrat. Neprecenljivo! Seveda smo želeli še, uslišal nas je Damir in nam za lahko noč še enkrat zapel. Potem pa nas pustil z željo po novi injekciji sevdaha direktno v žilo. Do prihodnjič. Upam, da bo prihodnjič kmalu.

Ines Kočar

Povezani članki: