Ko ozvočenje upraviči pričakovanja ali Napalm Death (končno) v Šiški

Napalm Death

Ljubljana / Kino Šiška
21. 2. 2014 

Torej, na petek, ki nam je ponudil pomladne temperature, so se v CUK  Šiška ustavili trije bendi, ki igrajo core, hard ali grind.

Od napovedani uri so oder zavzeli trboveljski Kreshesh Nepitash, ki so pred lepo polno dvorano (Ch0 ali Gala Hala bi bila že polna) v odmerjene pol ure zelo suvereno zastopali domače barve. Odigrali so prerez diskografije (1 demo, 2 albuma), razgibali večji del publike, kar pa jim niti ni težko, saj pičijo hardcore, ki (sploh v novejših komadih) lepo zadiši po ameriški (njujorški) šoli te zvrsti. Fantje tople vode ne odkrivajo, vsak svoj inštrument obvladajo več kot dovolj dobro, velikega odra pa se tudi niso ustrašili, sicer pa imajo precej koncertne kilometrine. Zelo lep uvod v (zame) vrhunec večera.

Vrhunec večera so bili zame in ogromno drugih (z moje perspektive v dvorani si upam trditi, da jih je gledalo več ljudi kot zvezde večera) legendarni Napalm Death. V živo sem jih videl že (takole, preko prsta) ene desetkrat, tudi že v precej slabi in utrujeni izvedbi, je pa res, da tega večera pač niso bili ne slabi ne utrujeni. Tonci so ozvočenje nastavili na primerno jakost, fantje  so nam servirali svoj grind/death metal/core ne vem kaj še vse zraven, vsak od članov je suvereno pokrival svoj del odra, Barney je (kot se spodobi) odskakoval po odru, razgibaval glasilke in med komadi serviral par anti-cerkvenih in anti-političnih nagovorov ter se kot pravi angleški gentleman od napovedi vsakega komada tudi lepo zahvalil publiki za obisk in podporo. Malo so predstavili zadnjo plato Utilitarian (2012), odigrali par komadov tudi s prejšnje (po moje boljše) Time Waits for No Slave (2009), spomnili so se tudi dolgometražnega prvenca Scum (1987) – majica z naslovnico te plate je bila tam proti koncu osnovne šole, ko smo živeli še v neki drugi državi, moja prva metal majica (ker sem obiskoval vaško šolo, so me nekateri takrat kar precej začudeno gledali) – vmes pa so našli prostor za železne klasike in legendarne komade, na katere smo se včasih po kleteh, garažah in igriščih drli, dokler nismo ostali brez glasu ali nam je pač zmanjkalo (najcenejšega) vina iz lokalnega Mečkatorja (ja, hitrost in zavzetost zaposlenih je pri njih pač edina stalnica). Skratka, z videnim smo lahko več kot zadovoljni!

Zadnji so nastopili ameriški metal/hardcorovci (ja, v primerjavi z galamo, ki jo servirajo Napalm Death, so pač navadni pokovci) Hatebreed. Njihov hardcore, ki se močno navezuje tudi na metal (predvsem thrash), je sicer zabaven, ni pa razgiban. Da se razumemo, na njihovo glasbo se lahko pošteno razgibate, vendar vam bo po pol ure tudi že pošteno dolgčas (da ne bo pomote, nikogar nočem žaliti, na srečo ima vsak človek svoj okus, večina pa nas ima tudi glavo za razmišljanje). Kljub temu, da so na oder stopili za legendami, so fantje, ki so suvereni in prepričljivi v serviranju svoje glasbe ter imajo diskografijo več kot dovolj obsežno, da lahko v gibanje spravijo lepo polno dvorano – kar so tudi storili. Vsi, ki jim je njihova glasba všeč, so se brez težav odklopili in uživali v dobrem koncertu, ter si nabirali novih moči, da bodo izpod svojih rutic in šildov svojih kapic lahko spet mrko zrli v svet.

Glede na to, da je bil koncert v petek zvečer, sem si lahko cel vikend lizal bojne rane …

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Miha Mally

Povezani članki: