Ernest Reijseger/Herman Fraanje/Mola Sylla v Klubu CD

Reijseger-Fraanje-Sylla

Ljubljana / Cankarjev dom / Klub CD
18. 2. 2014

Združevanje izvirnih in nenavadnih glasbil, mešanje različnih glasbenih vplivov – jazza, afriških ritmov in klasike – v en zvok, neupoštevanje konvekcij in žanrske razmejitve v zasledovanju ustvarjalne glasbe. Tako bi lahko v enem stavku opisali nizozemski trio, ki se je predstavil na tokratnih Cankarjevih torkih. Violončelista, Ernesta Reijsegerja, smo imeli na naših tleh priložnost slišati že večkrat in v najrazličnejših muzikalnih formacijah. Nazadnje smo ga lahko videli leta 2007 na zaključku Druge godbe, kjer je nastopal tudi Molo Syllo, vokalist in multiinstrumentalist, s senegalskimi koreninami. Tretji član, pianist Herman Fraanje, v triu skrbi za navdihe iz klasične glasbe. Trojica se je našla po naključju. Vsak zase je izrazno izviren v svojem primarnem žanrskem glasbenem domicilu, skupaj pa tvorijo mešanico, ki jo dosedaj še ni bilo mogoče slišati. V preteklem letu so izdali upravičeno hvaljen prvenec, Down Deepsedaj pa se potikajo po evropskih koncertnih odrih. 

Melodiko iz zvočnega ploščka in lahkotnost glasbenega izraza, ki lebdi tik nad tlemi, so v živo prenesli tudi med občinstvo v Klubu Cankarjevega doma. Razvoj melodij je vključeval metodično natančnost ob hkratni, tudi hudomušni, improvizacijski tehniki Reijsegerja na violončelu, katerega je večino koncerta na kolenih igral kot kitaro, do vokalni spremljav Sylla in igranjem na xalam ter pomirjajoč m’bira. Sylla je koncert pričel v ozadju kluba in prvo skladbo končal z razprtimi rokami v ospredju odra ter se kasneje, oblečen v pisano ogrinjalo, sprehodil med občinstvom. Medtem, ko je tretji član tria na klavir povečini igral v ozkih a natančnih ritmih klasične glasbe, ki se je zvokovno zlila z glasbenim ustvarjanjem drugih dveh članov. A vendarle se je topel zvok violončela izkazal za najbolj izrazit in topel zvok tria. Kot je v enem izmed intervjujev povedal Reijseger formo izoblikujejo med igranjem, strukture ne določijo vnaprej, vadijo samo variacije in možnost medsebojnega sporazumevanja.

Glasbeniki so bili v svoje muziciranje popolnoma potopljeni. Gibali so se v glasbenih globinah znanih le njim, kar nakazuje že naslov albuma. Muzicirali so sproščeno in lahkotno, med seboj intuitivno neverbalno komunicirali, medtem ko občinstvu niso namenili niti besede. Za to tudi ni bilo potrebe. Obiskovalce, ki so bili nad izvajanji navdušeni, so za čas koncerta spustili blizu a ne povsem zraven. Izrazi na njihovih obrazih so nakazovali, da tja povsem »globoko dol« vendarle ne more vsak.

Polona Černič

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.