Svet, kot ga vidita Svetlana Makarovič in Zlatko Kavčič: HORROR MUNDI/GROZA SVETA

Svetlana Makarovič in Zlatko Kavčič

Ljubljana / Kino Šiška
16. 1. 2014

Januar, ki je nekoč v Ljubljani veljal za mrtev mesec, ko se po veselodecemberskem rajanju vsi zatečejo v svoje luknje in čakajo, da bo zima minila in bo nad deželo znova posijalo sonce, je letos postregel že z več zanimivimi dogodki, ki so vzpodbudili tako plesno kot možgansko telovadbo. Za slednjo sta minuli četrtek znova poskrbela prva dama slovenske poezije Svetlana Makarovič in tolkalist Zlatko Kaučič. Vrnila sta se v Kino Šiška in znova napolnila Katedralo s prepletom najbolj grozljive Svetlanine poezije in Zlatkovimi zvočnimi eksperimenti.

Sodelovanje dveh ekstravagantnežev ni nič nenavadnega. Svetlana Makarovič je večkrat sodelovala s slovenskimi glasbeniki; lani je na primer nastopila z Mar Django Quartetom, njene pesmi je med drugim uglasbila skupina Katalena. Uglasbljevanje del slovenskih in svetovnih poetov je na drugi strani domače tolkalistu Zlatku Kaučiču.

Skupaj sta ustvarila svoj lastni grozljivi svet. Ali pa bolje, nastavila ogledalo našemu grozljivemu svetu. Svetlana z besedo in svojo neprecenljivo interpretacijo, Zlatko z zvočnim vložkom. Z naravnost neverjetno otroško razigranostjo na eni in pikrostjo, cinizmom ter satiro na drugi Svetlana slika nadvse realno, črno, odtujeno, potrošniško zaslepljeno, nečloveško podobo sveta, kot ga žal poznamo danes. Tudi Zlatko se ne trudi olepševati stvari. Tako nas ob njegovem zvočnem igračkanju z vsemi mogočimi predmeti, v katerih marsikdo niti slučajno ne bi videl instrumentalnega potencialna, večkrat zmrazi po hrbtu. Kot bi nekdo z nohti praskal po zidu.

V uro dolgem prepletu poezije in glasbe, med katerim je ploskanje prepovedano, nam umetnika tako na svojstven način predstavita svet, kot ga vidita skozi svoje oči. Kljub temu, da je slika precej črna, pa iz Katedrale ne izstopiš žalosten in vdan v usodo. Nasprotno, morda je prav njun recept pravi za zoperstavljanje vsesplošni depresiji in apatiji, ki je zajela našo zaplankano deželico. Morda je čas, da odpremo oči, pogledamo sosedu v obraz in si rečemo dobro jutro!

Dobro jutro

Dobro jutro voščim,
mokri sivi svit,
dobro jutro voščim,
svet s krvjo oblit.
Dobro jutro voščim,
gora brez dreves,
dobro jutro voščim,
ptica brez peres.
Nepremične kepe
strnjene sluzi.
Dobro jutro, sosed,
glava brez oči.
Dobro jutro voščim,
skopljeni možje,
s koli in kopiti
stolčene žene.
Dobro jutro voščim,
bitje brez imena,
osmojena dlaka,
jalova semena.
Veter z volhkim smradom
gnile mrhovine,
dobro jutro, pesem
moje domovine.
Dobro jutro, kuga,
vojska, lakota,
dobro jutro tebi,
prazna zibelka.

Svetlana Makarovič

PS: Kinošišenska Katedrala je ponudila nadvse primerno kuliso za scensko nadvse minimalističnen nastop. Res pa smo se na trenutke vprašali, ali lučni in zvočni tehnik morda nista malce zadremala. Škoda, saj je njuna počasna odzivnost včasih nekoliko zmotila performans. In škoda, ker je tehnična ekipa Kina Šiška že večkrat dokazala, da zmore mnogo bolje.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak

Povezani članki: