M.I.A. – Matangi

M.I.A. - Matangi

2013, N.E.E.T. Recordings / Universal Music Slovenia

Mathangi »Maya« Arulpragasam je ena izmed najzanimivejših izvajalk v tem tisočletju. Njena glasba je eksplozivna mešanica borilnih sloganov, militarističnih slik in odličnih, večinoma eksotično obarvanih plesnih beatov. Nase je opozorila s prvencem Arular (2005), preboj pa ji je uspel z drugim albumom Kala (2007). M.I.A. z njim postane globalni šik, sinonim za strpno sobivanje različnih kulturnih in glasbenih vplivov, predvsem pa se uveljavi kot oseba s prepoznavnim stilom in ostrim jezikom. Tretji album Maya (2010), ki so ga povezovale teme nadzora, prisluškovanja in tehnologije, je bil mlačno sprejet. Produkcija je bila bolj agresivna, a manj privlačna, prav tako na njem ni bilo izrazitih komadov. Mayina politična sporočila so delovala naivno in nerodno artikulirana, njena paranoja pred nadzorom pa pretirana.*

Naslov novega albuma je referenca na izvajalkino ime in na hinduistično boginjo Matangi. M.I.A. je na njo naletela po naključju in bila navdušena. Ta boginja se namreč po izročilu bori za svobodo izražanja in govora ter je zavetnica znanja, glasbe in umetnosti – torej biva v okoljih, ki so Mayi blizu. M.I.A. je v intervjujih povedala, da se je na Matangi zavestno oddaljila od globalnih konfliktov in hotela narediti album, ki bo prežet z duhovnimi temami: reinkarnacijo, karmo in svobodo. Matangi je njen najmanj političen album, po produkcijski strani pa bližji albumu Kala. Plesni beati so spet dobili vzhodnjaške odtenke in določeno stopnjo globalnega šika. Odštekani in barvitejši beati ji enostavno bolj pašejo.

Prvi dve pesmi po uvodu sta silni. Beati ropotajo in vlečejo pozornost nase, Maya pa jim vlada s svojo samozavestno držo. Zahteva spoštovanje, stavi na moč svojih besed in glasbe, našteva države sveta in se ponovno pozicionira kot globalni lik. Po nekaj plesnih bombah se najde prostor za dva mirnejša komada (Come Walk With Me, Exodus), kjer M.I.A. pokaže svoj drugi obraz. Iz hujskajoče osebe se prelevi v mirno in razmišljujočo pojavo. Njeni mirnejši komadi so podcenjeni in predstavljajo dobrodošlo protiutež bolj divjim delom. Nekje na sredini nas čaka Bad Girls, pesem, ki je izšla že dobri dve leti pred albumom. Gre za pesem, kjer enostavno vse pade na svojo mesto. Beat, melodija, refren in zraven pripadajoči videospot tvorijo odlično celoto. Je največji hit albuma in po nadstvaritvi Paper Planes njen najboljši komad. Na preostanku albuma najdemo še nekaj plesnega urnebesa (YALA, Bring the Noize) in spravljiv ter optimističen zaključek (Sexodus).

Mayina glasba še vedno vsebuje nekaj prevratniškega naboja in sile, a seveda, tudi ona se je z leti malce umirila. Tako udarna in sveža, kot je bila na Kali, verjetno nikoli več ne bo, a njen zagon in angažiranost nam da vedeti, da lahko od nje pričakujemo še marsikaj. Matangi ima svoje vrhunce, a tudi nekaj praznih delov. Bilo bi idealno, če bi bil za dve, tri pesmi krajši. M.I.A. ostaja ena izmed najzanimivejših izvajalk. Nikoli ne bo del ožjega pop sveta, kjer vse izvajalke izgledajo kot projekcije moških želja – enostavno preveč samosvoja je zato. Se ceni, bi rekli v eni bedasti reklami. In zato ostaja pomembna. Zelo.

Matjaž Gerenčer

 

*V luči afere okoli NSA in debate o dostopnosti informacij (Wikileaks) izpade zdaj Maya rahlo vizionaren album. Odmeve njegove agresivne produkcije najdemo med drugim tudi pri trenutno čislanih Death Grips, zato menim, da album potrebuje ponovno ovrednotenje.

Povezani članki: