Elton John – The Diving Board

Elton John – The Diving Board

2013, Capitol Records / Universal Music Slovenia

Elton John je ikona popularne glasbe dvajsetega stoletja. Njegova sled je ogromna. V svoji petinštirideset letni karieri je postavljal standarde, tako na glasbenem področju kakor tudi na stilskem in splošnem družbenem življenju. Ves čas mu je uspevalo vzdrževati popularnost, ki se je vseeno vrtela okoli glasbe. S klavirjem in skladbami, ki so v glavnem govorile o njegovem takšnem ali drugačnem življenju, mu je ves čas uspevalo vzdrževati popularnost. Njegovi koncerti pa so zgodba zase, polni energije, ki jo Elton na odru dejansko razliva in se razdaja za svoje poslušalce.

Po vseh teh letih in množici izdanih albumih si je Sir Elton, znan tudi kot Rocket Man, zaželel albuma, katerega osnova bi bila klavir in njegov vokal. Takšen album je sicer že izdal, vendar Victim Of Love ni dosegel želenega učinka. Z zadnjim albumom The Diving Board mu to v veliki meri uspeva. Osnova albuma je v bistvu glasba, ki Eltonu tudi najbolj leži. To so klavirske balade, ki svoj zanos jemljejo v jazzu, bluesu, soulu, celo countryju. Album je skrajno minimalističen, osnovan na klavirju, ki je občasno podprt s tolkali, kitarami, nekaj elektronskimi ritmi in podobnimi dodatki. Vse se vrti okoli skladb, za katere je besedila napisal preverjeni Eltonov dolgoletni sodelavec Bernie Tapina. Album je produciral T-Bone Burnett, snemanju pa je prisostvoval tudi legendarni tolkalec Jack Ashford, zvezda iz zlatega Motown obdobja. Rezultat je v osnovi precej ambiciozen album, ki zagotovo sodi med boljše v njegovem kasnejšem obdobju glasbenega ustvarjanja. Čeprav je album kot celota nekoliko neizenačen, skladbe se prelivajo iz ene v drugo preko kratkih instrumentalnih slik, deluje kot celota dokaj dobro. Manjka pa mu morda ravno tega, čemur se je Elton na začetku v bistvu odpovedal. To je spremljevalni band. Določene skladbe prav kličejo po rokerskih kitarah, basu in bobnih.

Med skladbami na albumu The Diving Board zagotovo izstopajo naslovna, narejena v stilu polnočnega soul-jazza, gospel Take This Dirty Water, podprt z nalezljivim tempom, ki poslušalca sili v podzavestno tepkanje z nogo v ritmu skladbe, ter Town Called Jubille in The Ballad Of Blind Tom. Skladbe My Quickstand, Cant’s Stand Alone Tonight, Ocean Away in Voyer spadajo med tiste, s katerimi Elton tipa ženske ali pa katere druge duše in zvenijo nekoliko spolirano in všečno, vendar ne gredo nikoli pod mejo dobrega okusa. Tudi to je bila vedno vrlina Eltonovega opusa, saj je še tako osladne skladbe znal zapakirati na način, da so bile še vedno poslušljive.

Komu je album The Diving Board namenjen, je popolnoma nepomembno. Elton John je že davno presegel okvire predalčkov in stopil v sfero klasikov, ki se jih omenja, ko se govori o popularni glasbi dvajsetega stoletja. Notranja žilica po ustvarjanju težko zamre, prav tako potreba po popularnosti. In vse to so verjetno motivi, ki Eltona ženejo naprej k ustvarjanju korektne pop glasbe, ki je je danes žal vedno manj.

Iztok Rodež

 

Povezani članki: