Veseli december se veselo nadaljuje … Satyricon v Kinu Šiška

Satyricon

Ljubljana / Kino Šiška
5. 12. 2013

Po nebroju koncertov, ki so se v letošnji klubski sezoni že zgodili na Metelkovi, smo se v četrtek, odpravili še v bivši Kino Šiška, na malo bolj urbano doživetje black metal koncerta.

Ta večer smo imeli namen poslušati tajvansko senzacijo Chthonic, black metal legende Satyricon, ki so (sta) že zdavnaj presegla omejitve tega žanra, dan pred koncertom pa smo se razveselili še novice, da bodo oder tega večera razdevičili domači Condemnatio Cristi. Vsi, ki po internetu pred koncerti preverjamo set liste, pa smo lahko opazili, da Satyricon na turneji igrajo dve set listi, novica, da bodo tega večera imeli dve predskupini pa se je malo kregala z novico, da bodo v Šiški igrali skoraj dve uri … torej, živi bili pa videli …

Condemnatio Cristi

Uradno igrajo simfonični black/death metal, ki pa mu (predvsem v skladbah z letos izdanega albuma Soundtracks) prilepijo še veliko thrash/groove elementov. Morda je ravno to tudi problem … Stvar je bila taka – zvok je bil za prvo predskupino več kot dober, torej smo lahko upali, da bo z vsakim naslednjim bandom še bolje. Lučke so bile carske. Publike za prvo predskupino več kot dovolj v dvorani, na odru band, ki obvlada svoje inštrumente in se na tako velikem odru ne izgubi. In en problem – glasba. Z eno besedo miš-maš. Malo zmedeno izpade, ko se band iz black metal šusa v hipu prestavi v thrash nažiganje, v naslednjem komadu pa kombinira že naštete elemente, pa še dva do tri death metal riffe. Malo več povezanosti v komadih in (nenazadnje) tudi povezanosti med komadi, pa nas bodo fantje sezuli. Še enkrat poudarjam – nastop na zelo visoki ravni, samo bend se mora še dokončno odločiti, kakšen metal bo igral. Ko si bom naslednjič imel priložnost ogledati njihov nastop, jo bom zagotovo izkoristil.

Chthonic

Tajvanski melodični black/death metal. Kao. Kaj reči? Na platah me niso nikoli prepričali … pač še en band, ki igral kombinacijo Amon Amarth/Cradle Of Filth metala (kar v mojem svetu nikakor ni kompliment, prej nasprotno, omenjena banda štejem med najbolj precenjene bande v metalu) in ga dopolnjuje z azijsko melodiko, tako da sem njihov prvi nastop v Sloveniji pričakoval z mešanico nezaupanja in radovednosti, kaj lahko naredijo v živo. In naredili so isto kot na platah. Zvok spet v nulo, nastopu in »kostumom« banda ni kaj očitati (so pač Azijci, le-ti pa imajo radi kič in kvazi gotične/terminatorske kostume, vijolične led-diode na vratu basa pa so bile (vsaj po moje) vseeno čisto odveč), sama glasba pa je precej povprečna. Band je lepo komuniciral s publiko (ko smo se navadili na pevčev naglas, smo ga celo razumeli), fanom banda, ki jih je v Sloveniji očitno tudi kar lepo število, se je gotovo trgalo, ostali pa smo si (zabaven) nastop sicer ogledali do konca, vendar si ga, zaradi prežvečene glasbe, ki jo band igra, in ki razen v tistem čudnem inštrumentu z eno struno, ki ga med nastopom občasno »goni« pevec, v ničemer ne odstopa od ustaljenih obrazcev (prežvečenega in v veliki meri iztrošenega) žanra nismo zapomnili dlje kot do šanka, kjer smo si naročili novo pivo.

Satyricon

Takoj razčistimo: »fasali« smo krajšo set-listo, od napovedanih 110 minut nastopa pa le 80 minut. Jebiga. Ostalo: čista desetka! (sem pač njihov fan). Zvok fenomenalen, nastop naštudiran, kontakt s publiko na nivoju največjih koncertnih mojstrov, kar nenazadnje tudi so, izbor komadov (za moje pojme) perfekten, sploh glede na kombinacijo starejših in novih komadov, posledično morda hitrejših in »mirnejših« komadov, ki nam je dovolil, da smo tudi zajeli sapo, čeprav sem bil dan po koncertu vseeno precej hripav (ja, to je posledica, če se človek, ki je popolnoma brez posluha, dere ob od nekdaj mu ljubih komadih). Dvorana sicer ni bila polna, kakšna stotka bi še se zrinila notri, ostali pa smo sodelovali z bandom, lepo »odpeli« in še lepše »odplesali« stare komade, toplo pozdravili popevke z letošnjega, samonaslovljenega albuma, mene osebno je sploh komad The Infinity Of Time And Space v živi izvedbi sezul, vse pa so nas sesuli predvsem v komadih, ko je za kitaro prijel tudi Satyr in nas z odra zbombardirali z rušilnim zvočnim zidom, ki ne pozna usmiljenja in ne jemlje ranjencev. Ali si z njimi 100% ali pa pač doma poslušaš Modrijane. Konstantno fenomenalni Frost, ki nas je pozdravil z bobnarskim uvodom v himno Now, Diabolical nam itak še nikoli ni dal razloga, da bi vanj dvomili, Satyr je, po mojem mnenju, eden najboljših frontmanov na svetu, in tudi na tem koncertu je upravičil moje mnenje, ostali glasbeniki pa pač nič ne zaostajajo. Sicer bi lahko do nezavesti razpravljali, katere komade bi lahko še igrali oz. katere bi lahko izpustili, vendar se moramo zavedati dejstva, da če bi vsak večer igrali vse komade, ki si jih želi publika, bi najbrž vsak večer odigrali svojo celotno diskografijo, tako pa smo dobili (morda) malo kratek nastop, ki pa nas s svojo energijo in virtuoznostjo ni pustil ravnodušnih! Satyricon so band, ki s svojo glasbo od fanov pričakuje, da bodo tudi razmišljali (ob njihovi glasbi in na splošno) in tak je bil tudi koncert!

 

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Max Petač

 

Povezani članki: