Nine Inch Nails – Hesitation Marks

Nine Inch Nails – Hesitation Marks

2013, Null Corporation, Columbia Records / Universal Music Slovenia

”Wave goodbye” se je glasila zadnja turneja Nine Inch Nails. Pa saj one-name-bandu, ki mu orkestrira Trent Reznor, nihče ni verjel. Že 2008 je bilo nepredstavljivo, da tako zanimiv človek, ki ga zlovešči videospoti in temačna besedila delajo le še bolj zanimivega, ne bi imel ničesar več za ponuditi svetu. In sledil je nov projekt z ženo Maryqueen in prijateljem Atticus Rossom How to Destroy Angels. Pa z grammyem nagrajena uglasbitev kadrov filma The Social Network ter OST za The Girl With The Dragon Tattoo. Vedeli smo, da ustvarja in očitno so ga ostali projekti kot tudi dolg do velikih založniških korporacij vodili do osmega studijskega albuma Hesitation Marks.

Prvi album po osmih letih. Kar ni nič nenavadnega za njegov projekt. Nine Inch Nails pač imajo te dolgoletne premore med vsemi dobrimi albumi, ki ohranjajo duh projekta, a prinašajo svežino. Ali vsaj spremembo. Reznor je poskrbel za besedila, aranžmaje, v vsaki pesmi sam prijel za ta ali oni inštrument (teh je kar nekaj, naj vas fama o elektronski ali t. i. industrijski glasbi v tem momentu ne prevzame). V družbi Rossa in Alana Moulderya (producent vseh albumov od The Downward Spiral) si – po principu ena in ena je dva – lahko zamislimo osredinjen izdelek.

Kadar je govora o NIN, je posredno govora o založbah. Upornik se z njimi v potrošniškem svetu očitno ne razume najbolje, sploh če je glasbenik. Null Corporation je Reznorjev ugovor na situacijo. A ko imaš tako drzen načrt, kot ga očitno on ima, je to premalo. Zadnji album je založil Polydor. Sedaj se lahko, kot prvo, potrošnik razvaja z dvema različnima produkcijama izdelka. Ob nakupu albuma, kjer je štirinajst pesmi obdelanih hkrati, ima uporabnik dostop do ‘audiofile’ edicije. Slednja ohranja nizke base in tistim, ki se spoznajo na obdelavo zvoka, nudi večje zadovoljstvo. A tudi brez promocije ne gre. In kot drugo: iz enojca se presedla na rafting med mesti po svetu. Člani lucidne ekipe so stari znanci – Robin Finck, Alessandro Cortini, Ian Rubin – ter malo manj znani člani turnej NIN:  Adrian Below (King Crimson), Joshua Eustis (preostali član Telefon Tel Aviv) in dve pevki! Avdio-vizualen spektakel na nivoju najnovejših fizično mogočih potegavščin na odru si lahko nam najbližje ogledate junija 2014.

Naslov albuma je pomenljiv. Kot tudi platnice ovitka. V glavah Roba Sheridana in Russella Millsa so NIN tisti progresivni alternativci, ki jih simbioza oljnate barve, krvi in temačne forenzične fotografije trenutno najbolje predstavlja. Kemična reakcija čustev pa je nekoliko drugačna od tiste, skoraj dvajset let nazaj. Inštrumentalen intro in prvi singel albuma Come Back Haunted nas mogoče zavedejo, a Copy of A že napove esenco Hesitation Marks albuma. Besedila o obupu ali zlobi v človeku so še zmeraj na jedilniku – kot nekdaj – le da jih sedaj ne spremljajo ‘kul’ kitare in udarna surovi bobni, temveč kvečjemu ‘kul’ basi, sintetični klavir in električni bobni. Vse skupaj je bolj generično kot poprej. Bolj se premikamo skozi album, bolj se moramo sprijazniti, da se je Trent in s tem NIN spremenil in odrastel. Še zmeraj je poln temačnih misli, ki jih na a-moralen način preda svetu, a hkrati je to novopečeni srečno-poročen očka, ki se zaveda svoje nežnejše strani, tiste, ki si želi odobravanja. Find My Way, Various Methods of Escape, I Would For You so otroci te spojitve. All Time Low, Running pa le bežen spomin na NIN devetdesetih, ker dobro vemo, da je še prostora za navijanje tenzije, pa ne na račun sodobnih ‘instrumentov’. Z In Two in While I’m Still There pa je sodba jasna. Dobili smo nove Nine inch Nails. Kakšne? Takšne, ki se izražajo na družbeno-glasbeno bolj spremenljiv način. Če to preberete kot na ”bolj popularen način”…

Vesna Zagoršćak

 

Povezani članki: