Havok v Ortu – prijetna thrash razpaljotka

Havok

Ljubljana / Orto Bar
11. 12. 2013

In, evo, v sredo, 11. 12. 2013 (ja, vem, ful zabaven datum) so se na prvi headlinerski turneji po Evropi, po njihovem aktualnem albumu poimenovani Unnatural Selection Tour, v Orto Klubu ustavili ameriški thraserji Havok, občinstvo pa so jim ogrevali Savage Messiah iz Anglije (prvič so igrali v Sloveniji) in stari znanci naših odrov, Španci Angelus Apatrida.

Prvi so na oder stopili zgoraj omenjeni Angleži, ki imajo za pasom tri albume, novega pa obljubljajo za začetek naslednjega leta. Publika je bila sicer še malo bolj redko posejana in se je sramežljivo zadrževala bolj v senci pri šanku namesto pod odrom, vendar se je tekom njihovega nastopa oboje spremenilo. Njihov thrash se močno opira na izročilo NWOBHM gibanja, fantje pa so vsekakor veliko poslušali tudi Exodus in Anthrax, vseeno pa je treba priznati, da je na sceni veliko boljših bandov. Saj lepo začupajo, riffi so po Jus-u, rafalni bobni (ki so bili nastavljeni morda za odtenek pretiho) pa sledijo vsem zapovedim power/thrash topotanja in razbinja, manjka pa jim pika na i – originalnosti. So dober ogrevalni band, kakšen njihov CD v avtomobilu na dolgi poti sigurno ne bo napačna izbira, ko pa odigrajo svoje, gre publika (ki se je med nastopom lepo zgostila, nekaj fantov je pod odrom tudi konkretno ogrelo vratne mišice) na čik in pivo in željno čaka naslednji band …

Srednji otrok sredinega večera so bili stari znanci (skoraj) vseh možnih koncertnih placov v Ljubljani, Angelus Apatrida, ki se nastopov v Sloveniji tudi dobro spomnijo – pevec jih je namreč z odra ene dvakrat naštel. Tokrat so bili prijetno presenečeni nad obiskom v Ortu, tako da so zase in za publiko uprizorili pravi thrash stampedo ter temu primerno poleg opletanja publike z naglavnimi okrasji (ne, ne mislim perjanic) izzvali tudi pošten moshpit ali tri. Band nas je s svojo glasbo popeljal nazaj v 80-ta leta, ko je pravi thrash zasedal pozicije, ki mu pripadajo. Pevec Guillermo Izquierdo s svojim vokalom pove, da je preposlušal Slayer, Testament in Death Angel diskografije naprej in nazaj (in to najbrž par stokrat), vendar mu tega ne gre zameriti, saj je njegov glas nekaj najboljšega, kar je po zamenjavi tisočletja doletelo thrash (in metal) na splošno. Ostali fantje (aja, da ne pozabim, v nespremenjeni zasedbi (od leta 2001) so posneli demo, EP, 4 albume in en split – z Three Inches Of Blood) pa prašijo in pokajo, kot se za prave thraserje spodobi! Ker je thrash pač prvinski metal, se na odru (in tudi pod njim) pije pivo, sploh basist v nulo obvlada pozo pijanega člana metal banda (druga možnost (precej bolj verjetna) pa je, da je bil res nabasan), to pa seveda s sabo prinese sproščeno atmosfero, ko se strga veriga bandu in publiki v praktično polnem Ortu. Vsak kitarski solo je zarezal do kosti, vokalni deli fanom omogočajo, da pojejo (tulijo kot živali) z bendom, bas in bobni pa so temelj, na katerem stoji tovornjak, ki vam s štirimi praznimi gumami (ubijalskimi, do skrajnosti agresivnimi riffi) na mokri gorski cesti drvi direktno v čelo in se niti ne trudi, da bi se ustavil … Po njihovem nastopu smo nujno potrebovali pivo, jaz pa sem tudi že ugotovil, da bom naslednji dan malo bolj težko govoril.

Zadnji so na oder zlezli Havok iz Colorada. Tudi oni so že tlačili naše odre, kot rečeno, pa so bili tokrat prvič taglavne zvezde. Na sceni so skoraj 10 let, na aktualni turneji pa predstavljajo letos izdani album Unnatural Selection. So tipični predstavniki thrasha ameriške šole, pri njihovi glasbi takoj pred oči (in ušesa) skočijo bandi, kot so npr. Nuclear Assault ali  Overkill, pa tudi Sucidal Tendencies se skrivajo za bližnjim vogalom. Skratka: old-school, no bullshit, samo šus v glavo, thrash metal, z naspidiranimi kitarami, brzinskimi solažami, živaljo, ki zlorablja (v najboljšem možnem pomenu besede) mikrofon, medtem ko mlati po kitari, basistom, ki igra, kot da ima na vsaki roki šest prstov, ter bobnarjem, ki si je za cilj v življenju očitno zastavil, da bo zbudil vse mrtve v radiju 7 kilometrov. Za ljubitelje te zvrsti (v vročem, po švicu, zelju in kranjskih klobasah (jebiga, sezona kolin pa to) smrdečem placu nas je bilo polno) vsekakor nastop, ki se ga ne sme zamuditi, ker pa so vse dobre stvari v življenju prekratke, je bil pod odrom konstanten moshpit, ostali člani publike pa so opletali z lasmi oz. s tistim, kar je bilo pač pri roki (večinoma pirovske flaše), so se mi pa kar malo smilili fotografi pod odrom, ampak sej veste, kako pravijo, black metal je za pičke, thrash is war! Urica njihovega nastopa je šviginila mimo, zajeli smo sapo, do konca popili pivo, si naročili še enega in se šli pred klub hladit, da bomo hladne (če že ne trezne) glave izzivali policaje ob cesti na poti domov.

Bottom line: VEČ TAKIH ŠPILOV!!!

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Barbara Kunst

Povezani članki: