Grave in Marduk v Gala Hali – vrhunec veselega decembra!

Marduk

Za vrhunec veselega (in napornega) decembra sta Dihurjeva fanta v Gala Halo pripeljala dvojček legend: Švede Grave in Marduk. Ker pa se je koncert zgodil na ponedeljkov večer, ko se pač ne hodi zgodaj domov, smo dobili še trojček predvozačev in sicer, thrasherje Critical Solution iz Norveške, ter še dva švedska banda, black metalce Valkyra, ter bivše Devil Whorehouse, horror punk/metalce Death Wolf.

Prvi so igrali edini tujci med Švedi, Critical Solution. Fantje ga žgejo od leta 2005, povili so EP Evidence of Things Unseen (2011) in album Evil Never Dies (2013), igrajo pa pravi thrash, ki spada v 80-ta leta prejšnjega stoletja. V samih komadih veliko menjajo ritem, ušesom prijetni riffi letijo iz vseh strani, vokalist pa ima zelo podoben glas in način petja kot James Hetfield. Odločitev ali mu bomo to šteli v dobro ali slabo pa prepuščam vam. Fantje so pred redko posejano publiko odigrali svoje kot se spodobi, glede na količino metalcev, ki so prezimovali pred dvorano pa je res škoda, da jih ni več prišlo pogledat že prve predskupine. Teli fantje po moje še niso rekli zadnje besede! Pozitivno presenečenje!

Valkyrja, drugi band večera, ki je od leta 2004 do danes posnel dve demo izdaji ter tri albume, skrbijo, da tradicija bendov, kot so Watain, Ondskapt ali Secrets Of The Moon zagotovo ne bo izumrla. Zvok jim je služil, dvorana je bila že res lepo polna in lahko smo se prepustili zvokom zlobnih kitar, brnečega basa in topotajočih bobnov, skozi katerega so nam fantje z odra, pod vodstvom maničnega vokala, sporočili, da po smrti pač ne bomo šli v nebesa … Tudi Valkyra so bend, ki zagotovo še ni rekel zadnje besede na (skandinavski) metal sceni!

Tretji Švedi tega večera, bivši Devil Whorehouse, sedaj Death Wolf, imajo sicer malo težav z glasbeno usmeritvijo, konkretneje to pomeni, da če bi človek gledal stran med njihovim nastopom, ne bi bil čisto siguren, da je na odru samo en band … eh, pa pustimo to. Če upoštevamo vmesno spremembo imena, so na sceni od leta 2000, načeloma so neka mešanica horror punka in metala, tega večera pa so bili vsekakor bolj metal. Meni osebno je bil njihov nastop všeč (pustimo kar je napisano zgoraj), očitno pa tudi publiki, saj se je v podporo njihovim drvečim riffom ter bobnom, ki so oponašali zvoke zavezniškega bombardiranja Dresdna, razvil pravi zid opletajočih skalpov, ostala publika pa je tudi z odobravanjem ritmično kimala na počasnejše komade, med hitrimi zadevami pa je dvorana, kljub temu, da pevec ni bil ravno na najboljšem glasu že kar valovila, tako da so fantje s svojo glasbo, ki jo lahko poslušajo (če so le dovolj open-minded) fani Misfits ali pa fani Bathory dobro pripravili teren za zvezdni dvojec večera.

In potem, mogočni Grave! Dejansko prvi razlog, da sem šel na tale koncert. Eden redkih, če ne celo zadnji old-school skandinavski death metal bend, ki se mu ne da prilagajati trendom, ampak še vedno delajo tisti, kar najbolje (edino?) znajo – pičijo k’t marije! Al je pokalo! Al je sekalo! Al se je folku strgalo! Al tudi bend ni bil ravnodušen! TO JE TO drage moje, dragi moji! Grmenje, ki drobi kosti! Morbidna atmosfera, ko pač spoznaš, da ti rešitve ni, in je edini izhod pot v pekel! In kaj storiti v takem primeru? Lahko bežiš, skriti se pač ne moreš. Najbolje je, da imaš zalogo pira že pri sebi, pot do šanka je namreč skrajno nevarna in uživaš v koncertu, ter vsake toliko časa poplakneš grlo in upaš, da boš naslednji dan sploh lahko iz sebe spravil kakšen zvok, ki ne bo slišati kot smrtno hropenje povožene krastače … Zmaga večera! Če ste slučajno zamudili priliko, da Grave vidite v živo, imate priložnost za popravni izpit poleti na festivalu Metaldays, pa bolje za vas, da ta izpit opravite, sicer imate lahko resne probleme z mano!

Kot zadnje pa smo si ogledali legendarne Marduk. Nikoli nisem bil njihov die-hard fan, najbrž se tudi tega koncerta ne bi udeležil, če ne bi igrali skupaj z Grave … Bil sem že utrujen, pivo je tudi že prijemalo, ampak pred dvorano je bil mraz, tako da sem si njihov nastop ogledal bolj iz zadnjega konca dvorane. Priznam pa eno – kar sem videl, me je navdušilo. V živo modeli potrgajo vse kar leze in gre. Njihove diskografije ne poznam najbolje, tako da se nisem trudil, da bi ugotovil katere komade igrajo, jim je pa zvok lepo služil (ko sem bom nekega jutra zbudil brez piskanja v ušesih bom najbrž mrtev), publika pa jim je jedla iz roke. Drveči in kričeči black metal, ki je podprt z obilico pravih death metal riffov, bobnanje, ki lomi kosti, katere so se skrile pred nastopom Grave, do skrajnosti agresiven in naspidiran light show, ki je še poudaril nihilističnost glasbe, pobesnele živali (hudiči?) na odru … vse to je idealen recept za ponedeljkov večer, pa naj bo to večer sredi poletne sopare ali med najveselejšim mesecem v letu. Marduk in njihovi somišljeniki nam vedno znova postavijo ogledalo, v katerem zlahka vidimo vso bedo sveta in zapovedane, praznične evforije, hkrati pa se zavedamo, kaj sledi, ko bo te evforije konec, z dvema besedama: sprememba datuma. Ničevost sveta na vrhuncu!

Prepričan sem, da po koncu tega mini festivala ni bilo človeka, ki bi dvorano zapuščal vsaj malo razočaran nad videnim in slišanim, saj so nam vsi bendi dali dovolj moči, da bomo preživeli še ta dva tedna, ko nam bodo iz vsakega vogala dopovedovali, da morami biti srečni in veseli … zakaj že?

Rok Erjavec

Povezani članki:

Značke: ,