Girls Against Boys znova zatresli Zagreb

Girls Against Boys

Zagreb / Močvara
7. 12. 2013

Če Mohamed ne pride h gori … se pa tri dekleta (in še kar nekaj drugih Slovencev) odpeljejo v Zagreb poslušat fante Girls Against Boys, bend, ki je na sceni že od 90. let prejšnjega stoletja in se zanj zdi, da je s svojo posrečeno kombinacijo noisa, indie-rocka, hardcora in še česa uspešno prestal glasbenoslogovne vrtince in zapovedi. Zvočna in besedilna izvirnost jih nista katapultirali med velike stadionske bende, za kar pa smo lahko ljubitelji klubskih prizorišč lahko samo hvaležni.

Za zagon koncertnega večera so se trudili (skoraj tik pred zdajci dodani na program) domačini Diskodelija, za katere je bil to menda sploh prvi javni nastop – kar pa se ni toliko poznalo pri uigranosti, pač pa bolj pri nedoločljivosti oz. neizdelanosti sloga, ki je na hipe spominjal na EKV, potem na Pankrte in morda še na kaj od (starejšega) rokenrola. Skupina je odigrala za približno 40 minut programa, med tem pa se je dvorana zgledno polnila in se do nastopa Girls Against Boys tudi napolnila.

Po odzivih sodeč, je bilo v dvorani kar precej takih, ki so obiskali že njihov zagrebški koncert l. 2002, kar je gotovo prispevalo k dobremu vzdušju takoj ob začetku nastopa GvsB. Razigranost pod odrom in na njem je med koncertom zgledno naraščala – in na srečo ni prešla v nekritično jedenje iz roke na strani občinstva ali na osladno koketiranje na strani skupine oz. njenega frontmana Scotta McClouda.

GvsB so nam v rednem delu odigrali 14 skladb, glavnina pa je bila s plošč Venus Luxure No.1 Baby (1993) in House of GVSB (1996) ter z letošnjega EP‑ja The Ghost List. Ker so bili obiskovalci dovolj navdušeni, je standardnemu bisu s She’s Lost Control in Rockets are Red sledil še drugi dodatek, v katerem smo slišali Wilmington in Psychic Know-How. Stari in novi materiali so ob dobrem timskem delu glasbenikov posrečeno prelivali, slišati pa je bilo tudi »spremljevalne vokale« iz občinstva. Zvok kitare se je – verjetno zaradi nizkega stropa in polne dvorane – med nastopom občasno izgubljal, sta bila pa zato bolj slišna oba basa oz. kombinacija bas-klaviature. K dinamičnosti ali kar plesnosti koncerta je znatno prispevala natančnost in energičnost bobnarja, ki je našel čas tudi za fotografiranje občinstva.

Zgoraj omenjene udeleženke (in večino dvorane) je koncert navdušil, ob čemer smo seveda pomislile, da bi bilo GvsB lepo slišati tudi v Ljubljani, a žal bi se najbrž ponovila zgodba z nastopa še enega McCloudovega projekta, Paramount Styles, pred dvema letoma, ko se nas je (ob vsaj še petih drugih koncertnih dogodkih na isti večer) v Orto baru zbralo le kakih 15.

Tekst: Nanika Holz
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: