Božični DeeJay Time z bolehno in kratko Inno

Inna in Maestro

Ljubljana/ Hala Tivoli

7. 12. 2013

Juhuhu, veseli december je že tu, prav tako pa z njim povezana praznična generičnost, dogodki, mraz, lučke, sladkarije in »mega popusti« v trgovinah, ki nam veselo polnijo srca in še bolj veselo praznijo žepe. Kaj je torej primernejšega kot vsemu navedenemu dodati še piko na i in se odpraviti na enega izmed večjih predprazničnih dogodkov pri nas – tradicionalni Božični Deejay Time 2013 v Hali Tivoli in to z eno in edino Inno!

Kot pripadnik precej drugačne subkulture sem se na tovrstni dogodek odpravil prvič in brez pričakovanj, je bila pa organizacija dogodka po besedah našega (od mene bolj izkušenega) fotografa med slabšimi. Slaba vest zaradi zamujanja na dogodek naju je kaj kmalu minila, saj sva svoje nepopolne akreditacije uspela dobiti šele po izreku nekaj krepkih besed. S karto za parter in UV žigom za VIP ložo sva tako imela nekaj manjših težav in nejasnosti pri dostopu do zaodrja in še nekaterih predelov.

Ob vstopu na prizorišče naju je prijetno pozdravil vsem znani megahit Gajba puna piva, sledile so mnoge aktualne in tudi že polpretekle uspešnice različnih izvajalcev, celotno vzdušje pa so dvigovale še postavne in neutrudne plesalke, ki so v kombinaciji z neverjetnimi scenskimi učinki dodobra ogrele dvorano.

Ko se je bližal čas za nastop glavne zvezdnice večera, sva se s fotografom odzvala prijaznemu namigu enega izmed organizatorjev, da bo Inna vsak čas na voljo za fotografiranje. Pričakovala sva pomanjkljivo oblečeno dolgolaso divo, pred sabo pa zagledala na paža postriženo (lasulja?) drobceno dekle v obleki, za katero ne najdem besed, ki bi jo nazorno opisale. Razvedelo se je tudi, da je simpatična Romunka v Ljubljano prišla krhkega zdravja, zato naj ne bi pričakovali (pre)dolgega nastopa. Nekaj minut pred drugo uro zjutraj je neumorno občinstvo končno prišlo na svoj račun in se prepustilo z dobrim glasom in predvsem stasom podkovanemu Inninemu nastopu. Svoj set je otvorila s priredbo klasičnega 90’s hita Be my lover in brez premora nadaljevala s Sun is up. Tudi njen nastop je bil popestren s plesom, vendar tu ni šlo zgolj za mišičnjaka, ki sta ju spremljala, temveč za nezemeljsko usklajen in dodelan nastop verjetno ene izmed najboljših plesnih skupin na svetu – Maestro. Uau.  Zame prav gotovo vrhunec večera, sori Inna.

Bolezen je pustila svoj pečat, saj bi Innin set lahko prešteli na prste gozdarjevih rok. Tako je po manj kot desetih pesmih (eno ali dve je celo ponovila) brez pravega pozdrava odvihrala iz odra in občinstvo zopet prepustila že prej slišanim hitom. »We want more« na takšnih dogodkih žal ne deluje.

Ko sva s fotografom ugotovila, da je to to, sva se preko zakomiranih najstnic v minikah prebila do vhoda, se še zadnjič zgrozila nad gnečo pred WCji in se odpravila vsak svoji topli postelji naproti.

Verjamem, da je iz organizacijskega vidika šlo za precejšen zalogaj, vendar glede na to, da gre za tolikokrat opevano tradicionalno zadevo, si spodrsljajev v obliki enega WCja in garderobe za več kot 7000 ljudi pač ni dobro privoščiti. So se pa stvari tekom dogodka uredile. Pohvaliti velja cene pijač, ki na moje začudenje niso dosegale astronomskih višin, ravno tako karte, ki jih je po ugodni ceni bilo moč dobiti na Kuponko.si. Čestitke tudi Radiu Salomon ob 20. obletnici delovanja, slavje je bilo v veličastnem slogu.

Tekst: Luka Žnideršič

Foto: Max Petač

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.