Tired Pony – The Ghost of the Mountain

Tired Pony - The Ghost of the Mountain

2013, Polydor / Universal Music Slovenia

Tired Pony so se zbrali leta 2009 in se že naslednje leto predstavili s svojim prvencem The Place We Ran From. Pričakovanja so bila bržkone velika, glede na to, da zasedbo sestavljajo sami prekaljeni glasbeniki, kot je Gary Lightbody iz irsko-škotske skupine Snow Patrol, ki ob Coldplay velja za eno vodilnih skupin britanskega novega pop-rocka. Ali pa recimo Peter Buck, kitarist ameriške rock skupine R.E.M., Richard Colburn iz Belle & Sebastian …

A vendar daje njihova nova plošča The Ghost of the Mountain vtis popolne neobremenjenosti, ki morda služi le predaji skupnemu ustvarjanju in izživljanju svojih neizživetih želja v matičnih skupinah. Simpatija do glasbe, ki jo preigravajo, je tako skorajda otipljiva, sicer pa se glasba giblje v okviru pop-rocka, nekoliko začinjenega s countryjem, ki je bolj znana pod skupnim imenovalcem folk americana. Z izjemo kakšne pesmi, kot je recimo Blood, ki se začne z navijaško-himničnim vokalnim delom, nadaljuje pa z nekoliko bolj grobo kitaro, ki odmerja ritem, je njihov zvok mehak, nežen, tenkočuten, na trenutke otožen, celo obupan, k čemur veliko pripomore Garyjev vokal. Njegova hripavost pride najbolj do izraza v Wreckage And Bone, medtem ko nas v The Beginning Of The End v enem delu z identično barvo glasu spomni na Bona Voxa iz U2.

Kakšnih presenečenj plošča s svojimi zelo poslušljivimi pesmimi sicer ne prinaša, se pa ves čas giblje v “ne premalo ne preveč, s poudarkom na malo”, s čimer jim je uspelo doseči kakovostno lahkotnost. The Ghost Of The Mountain bi tako z malo sreče lahko zamenjala vse tiste instant pesmi, ki zapolnjujejo številne radijske postaje, katerih glavni namen je očitno poneumljanje, a bi s to potezo prav ničesar ne izgubili, kvečjemu pridobili. (Na moje veliko veselje bi še več pridobili poslušalci.) Kakorkoli že, kitare predstavljajo osrednji instrument in poudarjajo mehkobnost, tudi (oseben) odnos do instrumenta, ki ga lahko prenesemo na odnos do glasbe same in občutij, ki nam jih le-ta vzbuja. Ena takšnih je Carve Our Names. Sicer pa je zvočno njihova glasba nekoliko skrivnostna, skrita, a le v smislu nedosegljivosti znotraj širnega sveta, zamolčanosti, ki nam prikrajša razkritje celote. Temu v prid gre šteti tudi bogate in precej dodelane spremljevalne vokale, ki se zdijo skorajda ključni, saj na več mestih poudarjajo razliko med samostjo ene osebe in samostjo v dvojini, pogosto celo množini. Čeprav delujejo neambiciozno, se zdi, da so zelo daleč od tega. Izpovedujejo in napovedujejo, kam gremo, zato bi težko rekla, da so poniji utrujeni. Morda le nekoliko zrelejši in bolj umirjeni.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.