Russian Circles ali zvočna ekstaza v zagrebški Močvari

Russian Circles

Zagreb / Močvara
16. 11. 2013 

Verjamem, da vsem kolikor toliko resnim ljubiteljem alternativne glasbe zasedbe Russian Circles ni treba posebej predstavljati. Morda se njihovega imena res ne omenja, ko je govora o eliti post rock žanra, toda v svoji relativno kratki karieri jim je vseeno uspelo pridobiti kar zavidanja vreden sloves. Na vprašanje zakaj, bi verjetno znal odgovoriti vsak, ki je slišal vsaj kakšen njihov komad – Russian Circles so brutalni. To ne pomeni, da njihova glasba ni post-rockovsko slikovita, atmosferična in čustvena, prav nasprotno. Toda prav njihova epskost, agresivnost in zvočna megalomanskost so tisto, kar jih loči od bolj dostopnih post rockerskih klasikov in približuje post-metalski estetiki bandov, kot so recimo Isis. No, s katerimkoli žanrom že jih želite opisati, dejstvo je, da ambicioznost in kompleksnost glasbe tega ameriškega tria (Mike Sullivan, Dave Turncrantz in Brian Cook) vedno poskrbi za prav posebno izkušnjo.

Tudi za slovensko občinstvo Russian Circles niso ravno neznanka, pri nas so namreč nastopili že dvakrat, nazadnje predlani v Murski soboti. Kljub temu pa je bil po dveh letih in po dveh medtem izdanih albumih res že skrajni čas, da znova pridejo malo naokoli. Med turnejo, na kateri so evropskemu občinstvu predstavljali svoj peti album Memorial (izšel je pred slabimi tremi tedni), nas sicer niso počastili z novim obiskom, so se pa ustavili v naši neposredni soseščini, natančneje v zagrebški Močvari. In upal bi si trditi, da nikomur, ki se je na mrzel in meglen sobotni večer privlekel na obrežje Save, ni bilo žal tistih slabih 10 evrov, kolikor je bilo potrebno odšteti za karto (že prav smešno nizkih 65 kun v predprodaji, 80 na dan koncerta).

Za precejšne razočaranje je sicer že davno pred koncertom poskrbela novica, da Chelsea Wolfe, partnerke Russian Circles na večjem delu evropske turneje in seveda enega izmed najaktualnejših imen ameriške eksperimentalne folk/rock glasbe v Zagreb ne bo. Skupna turneja v resnici niti ni (bila) naključje, saj je Chelsea s Circlesi sodelovala tudi pri snemanju Memoriala, kjer je prispevala vokale za, vsaj do sedaj, njihov edini ne-instrumentalni komad. Tako smo udeleženci sobotnega koncerta ostali brez morda edinstvene priložnosti, da bi v živo videli zasedbo z vokali. Ah, ja … Za tolažbo so sicer poskrbeli kar lokalci, hrvaški post-rokerji Man Zero, sicer tudi stari znanci s slovenskih koncertnih prizorišč (spomniti se velja njihovega nastopa kot predskupine Caspianov leta 2010). Čeprav so, vsaj glasbeno, dokaj generičen post-rock band, pa je bil njihov nastop vendarle čisto luškan in na trenutke kar sapo jemajoč (pre)glasen uvod v glavno dejanje večera. Vsekakor pa je pohvale vredno, da so poleg klasične ob-koncertne ponudbe kot pravi underground alternativci v ponudbo vključili tudi kasete …

Če je bil pred glavnim nastopom večera slučajno v publiki kdo, ki ni bil seznanjen s tem, da Russian Circles niso ravno običajen post-rock band, mu je to verjetno postalo jasno dokaj hitro. Če že ne ob pogledu na spoštovanja vredno število pedal efektov, ki bi najbrž v zadrego spravil tudi kakšnega prekaljenega shoegazerja, pa se tega ob v umetno meglo zavitem ambientalno/drone uvodu, ki bi prav lahko najavljal tudi nastop poljubnih atmosferičnih black metalcev, vsekakor ni dalo spregledati. In nato – Russian Circles. Z močjo parne lokomotive in brutalnostjo, ki na trenutke ni spominjala zgolj na Isis, ampak celo na kakšen, nekoliko bolj eksperimentalen, death metal v slogu Meshuggah, so se počasi prebijali skozi odlično setlisto (in čisto konkretno tudi skozi za post-rock koncert prav neobičajno goste oblake umetne megle). Ta sicer ni bila ne vem kakšno presenečenje, saj je z nekaj izjemami preko cele turneje ostala nespremenjena, celo z identičnim vrstnim redom. Energičnemu 309 so tako po vrsti sledili nekoliko bolj klasično post-rockovski Harper Lewis, 1777 z novega albuma, še ena udarna klasika Geneva, že skoraj sublimni Schiphol, brutalni Deficit, Carpe, klasika s prvega albuma in za konec rednega dela še Mladek. Po obvezni pavzici in seveda prav tako obveznemu protestu občinstva je sledil še encore, kjer je Memorial (ki bi potreboval vokalno podporo Chelsea Wolfe) zamenjala divjaška masa že skoraj black metalskih tremolov in vsaj zame najzanimivejši komad z novega albuma, Burial, ter za zaključek na navdušenje (dobesedno) nabito polne dvorane še dolgoletni show-closer in  njihov največji “hit” Youngblood, ki je dejansko zelo lepo zaokrožil celoten slabo uro in pol trajajoč nastop. In kakšen nastop je to bil! Če je njihova skoraj pregovorna brutalnost več kot očitna že na ploščkih, pa je v živo potencirana do te mere, da se človek res vpraša, od kod ideje, da se jih tlači v isti žanr s tako prijetnimi in prijaznimi bendi, kot so Mogwai in Sigur Ros. Mislim, na koliko post-rock koncertih pa dejansko lahko vidiš ljudi nekontrolirano slemati ob thrasherskih rifih in deathmetalskih break-downih? Veliko, če ne večino zaslug za uspeh koncerta lahko sicer mirno pobere ozvočenje, ki je bilo milo rečeno vrhunsko. Za bend, ki nenavadno veliko dolguje izjemni basovski liniji Briana Cooka (ja, Russian Circles so definitivno eden izmed tistih bandov, ki vedo, kaj početi s svojim basom), je pač esencialnega pomena, da ta pride do izraza. Ne samo, da je tokrat to odlično uspelo, na nekaj orgazmičnih trenutkov je bas celo prevzel vodilno vlogo in preglasil kitaro. Tu velja opozoriti na vsaj zame komaj verjetno dejstvo, da je praktično celoten repertoar Russian Circles odigran zgolj z eno kitaro, le na nekaj uvodih je tudi Cook presedlal na kitaro in priskočil Sullivanu na pomoč.

Do okoli četrt čez polnoč, ko so izveneli zadnji distorzirani toni Youngblooda, smo bili obiskovalci sicer že do dobra oglušeli, a hkrati tudi verjetno več kot zadovoljni z doživetim. Koncert sicer ne bo šel v anale kot nek absolutni presežek (česa takšnega se na nastopih v zadnjih tednih večmesečnih turnej tako niti ne more pričakovati), je pa poskrbel za vse, kar bi si človek lahko želel od tovrstnega koncerta: intenziven, glasen in do popolnosti izpiljen glasbeni večer, ki je še kako upravičil dolgo pot do prizorišča. Tisti, ki ste koncert zamudili, pa brez skrbi. Russian Circles so v življenski formi in verjamem, da je tudi ponoven obisk Slovenije zdaj le vprašanje časa.

Črt Jarh

Povezani članki: