Powerwolf v Gala hali ali volkovi so pojedli samoroge

Powerwolf

Ljubljana / Gala hala
16. 11. 2013

V soboto drugega vikenda letošnjega martinovanja sta nam Dihurčka v Gala halo pripeljala power metal paket, ki je imel nalogo pospešiti nam prebavo, da bi lahko v nedeljo pojedli še ostanke sobotnega genocida nad perjadjo …

Peristaltiko so nam od napovedani, osmi večerni uri najprej v gibanje poskusili spravili domači vesoljci Space Unicorn On Fire. Band, ki igra power metal s prevelikim poudarkom na italijanski šoli razumevanja te zvrsti, v slabe pol ure dolgem nastopu, ki so ga odigrali na sobni jakosti, ni ponudil nič novega, točno to pa tudi prejel od publike. Ne morem reči, da se fantje ne trudijo ali da so jim odrski nastopi tuji (vsi člani banda so namreč stari znanci naših odrov, sicer v različnih bendih), ampak njihova glasba mi enostavno ne potegne, tega večera pa tudi niso znali ali hoteli suvereno zasesti odra. Za njihov nastop rečemo, da če vam je njihova glasba všeč, ste lahko uživali v power metal poskočnicah, ki se jih fantje lotevajo, kot da so nekakšen fun-tribute band, če pa vam niso všeč, je pivo pred dvorano vedno pametna alternativa. Po njihovem nastopu ni še nič kazalo na to, da bomo naslednjega dne brez težav pojedli nedeljsko kosilo, želodci so bili še polni, utrip pa se tudi ni dvignil …

Gibanje črevesja in publike v dvorani so po primerno dolgi (kratki) pavzi v višjo prestavo dali progerji Divine Illusion, ki so odigrali svoj leta 2010 izdani EP ter dve novi skladbi, ki kažeta, da se bo band v prihodnje očitno še bolj odvrnil od power metalskih vod in zaplul v prava progresivna območja, nekam v smeri ameriških Symphony X. Za njihov nastop je tonski mojster že pojačal jakost ozvočenja, ker pa so resen band, ki k nastopom pristopa profesionalno, so od publike dobili tudi feed-back, kot se spodobi, ne le ritmičnega kimanja posameznikov kot band pred njimi. Komade so odigrali čvrsto, predvsem kitarist in klaviaturist sta se super dopolnjevala ter nam tudi v živo pričarali vzdušje, ki vlada na studijskih posnetkih. In to je vzdušje banda, ki rad in iskreno igra svojo glasbo in pri tem nedvomno uživa. Moja ušesa so sicer uglašena na bolj ekstremne zvrsti metala, pa vendar sem v njihovem nastopu prav užival in fantom iskreno privoščim, da bi svoj prvi studijski album izdal pod okriljem katere od večjih založb, ki podpirajo prog-metal (ali pa metal nasplošno) bande. Po njihovem nastopu je bila peristaltika že v višjih obratih in nedeljsko kosilo je izgledalo vedno bolj vabljivo in dišeče …

Preden rečemo kakšno o nastopu zvezd večera, Nemcev Powerwolf, najprej razčistimo, da ne bomo govorili o tem, koliko je bila povprečna starost publike na koncertu ter, ali je pri nastopih bendov pomembna le glasba ali tudi teater in komunikacija s publiko, ki lahko dejansko sodeluje v koncertu. Če igraš power metal, kjer so sing-along deli nekaj normalnega, bo vsak dober band publiko tudi spodbujal k petju in kričanju, vsi pa smo imeli piskajoče glasove, ko smo mutirali … Malo me je razjezilo, ko so po koncertu poznavalci glasbe, katerih mnenje je seveda (v njihovem 3 x 3 cm svetu) edino pravo in nezmotljivo, pred dvorano modrovali, da je očitno pri mladini forma pred vsebino (no shit, Sherlock!) in bili v svojem poznavanju glasbe na splošno tri stopnje pametnejši od preostanka sveta. Pizda, fantje, če ste že tako pametni, pa poslušate seveda le pravo glasbo, ki se ne trudi biti komercialna in s tem bandom omogočiti tudi preživetje, potem pa pridite tudi na kakšen black ali death metal biser, ki sta nam jih Dihurčka to sezono servirala že kar lepo število. Ali pa je to že preveč undergorund za vas? Just saying …

Ob napovedani deseti večerni uri se je publiki v dvorani torej utrgalo, ko so na oder stopili Powerwolf. Svoj črno-groteskni power metal so nam predstavili v najboljši možni luči. Folk je bil za žur, bend je bil za žur, nastop imajo naštudiran do bolečine, med komadi publiko zabavajo in (vsaj mlajšim) obiskovalcem koncertov zagotovo pričarajo nepozaben večer, zaradi katerega lahko le upamo, da jih bo čimveč tudi na dolgi rok ostalo v metal vodah. Svoj set so zgradili na popevkah z večine svojih albumov (spregledali so le prvenec Return In Bloodred iz leta 2005), seveda s poudarkom na zadnjem, letošnjem, Preachers Of The Night. Med nastopom so spretno teatralni, predvsem karizmatični bajsi, vokalist Attila Dorn, ter dežurni letalec po odru in spodbujevalec publike k petju in dretju, klaviaturist Frank Schlegel, ki sta gonilni sili nastopa, ostali člani banda pa prav nič ne zaostajajo v poziranju. Bend, ki v živo ne potrebuje basista, nam je tako nastreljal za dobro uro in pol simfoničnih power uspešnic s pridihom groteske, in kdor je prišel na koncert žurat, uživat in se sprostit, ker je pač sobota zvečer, je lahko to brez težav tudi storil. Metal, kot ga razumejo Powerwolf, torej, metal brez odvečnega kompliciranja, predolgih in/ali prezahtevnih solaž, s spevnimi refreni in besedili, ki kažejo na očitno fascinacijo z volkodlaki, vampirji in ostalimi vzhodno-evropskimi pogruntavščinami, je več kot primeren za odklop, ne glede na leta poslušalca. Vodilno vlogo vsekakor igra dominanten vokal, vendar se ostali inštrumenti, predvsem našpičeni kitari, ne pustijo kar tako postaviti v drugi plan, ampak raje streljajo svoje riffe na vse strani. K občutku razgibanosti veliko pripomore tudi menjavanje pozicij na odru (kitarista sta kar naprej letala levo-desno), klaviaturist pa jima (kadar z ramo ob rami s pevcem ne podžiga publike) nudi čvrsto ritmično oporo. Občutek, da horda volkodlakov v polnem šprintu drvi proti vasi polni prestrašenih kmetov, ki jutra pač ne bodo dočakali, pa le še dodatno poudari bobnar, ki s svojimi rafali v band paše kot ata na mamo. Med nastopom smo videli vse, kar spada na pravi power metal koncert, se pravi poleg odlično naštudiranega in perfektno izvedenega nastopa tudi bobnarski solo, pevsko tekmovanje med ženskim in moškim delom publike ter seveda še pevsko tekmovanje med levo in desno stranjo dvorane, ki se je razvilo v vsesplošno norišnico in enoglasno petje refrena med pesmijo Werewolves Of Armenia. Za tiste, ki še vedno mislite, da je glasba Powerwolf pač le šov, morda še dejstvo, da sta pevec in klaviaturist tekmovanje med levo in desno stranjo dvorane vodila praktično brez mikrofonov, tako da glasilk nista ravno šparala, ampak sta vpila iz petnih žil in s tem k živalskemu tuljenju spodbudila tudi publiko. Po njihovem nastopu smo v želodcih vsekakor že imeli prostor za nedeljsko kosilo, sej nihče v dvorani med koncertom ni stal pri miru!

Res lep in vesel koncert ter po dolgem času tudi koncert z dobrim obiskom. Le upamo lahko, da bomo tak obisk kdaj doživeli na kakšen bolj brutalnem koncertu! Dihurčka pa vsekakor spodbujamo tudi k organizaciji metal veselic, kakršni smo bili priča, organizatorji koncertov morajo tudi nekje zaslužiti svoj denar, če pa ga zaslužijo tako, da mi žuramo na polno, pa še toliko bolje!

Rok Erjavec

Povezani članki: