Odlični smo bili, pa tudi Magnifico ni bil slab

Magnifico

Ljubljana / CD / Gallusova dvorana
1. 11. 2013

Dolgo smo čakali in končno dočakali. Tri leta po premieri filma Montevideo bog te video, je luč sveta končno ugledal tudi album z glasbo iz filma, pod katerega se je podpisal Magnifico. In ga predstavil v osrednjem slovenskem hramu kulture. Kar je s stališča organizacije, velikosti in akustike dobro, z vidika plesno razposajene publike pa niti ne. Ampak to je konec koncev večna dilema ob koncertih v Cankarjevem domu. Ne glede na to, da smo večji del koncerta greli stole, je bil večer odličen. Da je Magnifico vroča roba, je bilo čutiti že pred vhodom, ko je naši mali družbi nekdo poskušal preprodati vstopnice za koncert. Ni bilo prvič v življenju, vsekakor pa prvič v Cankarjevem domu.

Začetek je zvenel filmsko; ob spremljavi filharmoničnega srbskega vojaškega orkestra Stanislav Binićki smo slišali Ljubav u C-duru. Sledila so srbska posla in malce prirejena skladba Zum Zum kolo. Generacijsko zelo mešana publika v polni Gallusovi dvorani se je hitro sprostila in že pri drugi pesmi glasbenike spremljala z aplavzom. Hitro se je sprostil tudi Magnifico, z nami delil svojo poezijo in razlagal, kako je prišel do ideje za kakšnega od svojih komadov (tako sem prvič dojela, da je svoji najljubši porno zvezdi posvetil ne zgolj ene, ampak dve pesmi; poleg Emmanuelle tudi Silvijo). Sledila je še ena filmska, kot je rekel Magnifico iz časov, ko smo še mislili, da je Dubrovnik naše mesto (Pinja kolada). Še ena adaptacija stare uspešnice je bil iThink, s prvim trubaškim solom večera, s katerim si je Ivan Pavlović prislužil takojšen aplavz. Sledili so še drugi stari hiti v novi preobleki; Evo me narode, swingersko mehiški Mexico, Ubit ču te … Orkester Stanislava Biničkega je celotnemu koncert dal prav poseben pridih; tudi pesmi starejšega datuma so ob njihovi spremljali zvenele precej drugače. Kljub uniformam in disciplini, kakršna se za vojaški orkester spodobi, pa je bilo na daleč videti, da se tudi člani neizmerno zabavajo. Pozibavanje v ritmu, občasni back vokali, celo mini koreografija ob eni od pesmi.

Precej drugačno, bolj intimno je bilo vzdušje, ko se je glasbenikom na odru pridružila znamenita španska diva Luz Casal. Občinstvo je osvojila že s prvo pesmijo, svojo uspešnico Piensa en mi. Zgolj ob spremljavi dveh kitar in basa je njen glas napolnil vsak kotiček Gallusove dvorane. Sledila sta še dva; Madrugadas in Al Viento, španska priredba pesmi Pastirče mlado. Ki s španskim besedilom zveni čisto drugače. Potem, ko se je Casalova ob gromkem aplavzu poslovila, smo se vrnili v swing vode s pesmima Bum Bum in Samo malo. Če se ne motim, je na albumu že tretja različica te pesmi, ki pa je očitno tista prava. Komad je na primer v Srbiji že pravi hit in prav nič vas ne sme presenetiti, če ga slišite na katerem od srbskih radiev. Seveda tudi brez šlagerjev ni šlo (Marija Ana, Dali si videla dušo). Konec koncev se film dogaja v tridesetih letih prejšnjega stoletja. To je bilo sicer že tretje Magnificovo sodelovanje pri filmu; po Stereotipu in Prepisanih. Se je pa pred kratkim v filmu znašla še ena njegova skladba – Kdo je Čefur v Vojnovićevem filmu Čefurji raus. In tudi to smo slišali v Cankarjevem domu. Ob polnem odru čefurjev je bilo vse skupaj kar komično. Sploh s finalnim glasbenim motivom iz filma Cvetje v jeseni.

Sledilo je še nekaj starih uspešnic (Gospod, težko sem ponižen, In ko enkrat bom umrl, akustični Hit aj kam, hir aj go, Halo gospodična) in že je bilo koncerta, vsaj uradnega dela konec. Magnifico se je publiki zahvalil, jo pohvalil: »Bili ste odlični, pa tud mi nismo bili tako slabi« in že se je množica nastopajočih poslovila. Ne za dolgo. Sledila sta še dva bisa, prvi z novima pesmima Veliki voz in nosilno skladbo albuma Pukni zoro, ki jo je Magnifico posvetil svojemu dedu. Ko so se na oder vrnili drugič, so nam še enkrat zaigrali Zum zum kolo in Ubit ču te. Verjetno je skupnega repertoarja za sveže pesmi zmanjkalo. Kar pa občinstva ni pretirano motilo. Nasprotno, po dobri uri in pol so se pri zadnjem komadu opogumili in vendarle dvignili na noge ter zaplesali. Stari in mladi. Nekateri celo kolo ali nekaj temu podobnega. V vsakem primeru simpatično. Kot je bil simpatičen koncert. Morda bi lahko Magnifico še nekoliko bolj izkoristil dejstvo, da ima na odru celoten orkester. Razen tega pa je v vseh pogledih prijetno presenetil. Morda pa iz njega še kaj bo ;).

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak

 

 

Povezani članki: